| Čutim se počaščenega, da smem govoriti
pri nocojšnji prireditvi. Ko me je klical predsednik Krščanske kulturne
zveze dr. Janko Zerzer in me prosil, da bi spregovoril pri podelitvi Tischlerjeve
nagrade kapelškemu župniku Poldeju Zundru, sem se naloge malo zbal. Potem
pa sem si dejal, če mi to nalogo zaupajo, jo bom tudi izpeljal, ker sem
Poldeja že zmeraj občudoval in spoštoval.
Kdo ne pozna Poldeja Zundra – župnika v Železni Kapli, na Rebrci ali v
zadnjih letih tudi na Obirskem? Doma je bil v Kokjah pri Dobrli vasi.
Gimnazijo je obiskoval na Plešivcu, kjer je maturiral leta 1962. Potem
je vstopil v celovško bogoslovje. Leta 1967 je bral novo mašo. Najprej
je prišel za kaplana v Kotmaro vas, nato pa za vzgojitelja v dijaški dom
v Mohorjevi. Rad je delal z mladino. Ljubil je šport. S fanti je igral
nogomet, gledal filme, nogometne tekme, pripravljal igre in jim pomagal
pri domačih nalogah. Navdušen se spominja svojih dijakov. Dejal pa mi
je, da je bil to tudi čas, ko se je učil slovenščine. Ker je bil tudi
dušni pastir za celovške Slovence, je intenzivno pripravljal pridige,
da se ne bi osmešil pred nunami, pred katerimi je imel precejšen respekt,
saj so te govorile zelo lepo slovenščino. Postal je tudi odgovoren za
revijo Otrok božji in je moral pregledovati in popravljati prispevke.
Tudi pogovori z Jankom Polancem, ki je poznal in ljubil literaturo, so
mu ostali v najlepšem spominu. Zato meni, da je v Mohorjevi ogromno profitiral.
Leta 1970 je prišel za kaplana v Železno Kaplo k župniku Štefanu Messnerju.
Po treh letih kaplanovanja se je župnik težko ponesrečil in bil potem
na vozičku. Poldej je moral prevzeti odgovornost za faro. Treba pa je
bilo še pomagati drugod. Na Rebrci, v nekdanjem grajskem gospodarskem
poslopju, ki mu pravijo Komenda, je živel v najskromnejših razmerah župnik
dr. Metod Turnšek. Bil je že bolan. Poldej je moral pomagati. Videl je
razpadajoče poslopje, hkrati pa čudovito lego in se v to prav zaljubil.
Na začetku sedemdesetih let je bil Poldej Zunder imenovan za mladinskega
asistenta na dvojezičnem ozemlju. Poskušal je priti z mladino v pogovor.
Skrbel je za to, da se je mladina redno srečavala. Po farah je ponujal
razna predavanja. Tedaj je doživel še zlate čase za mladinsko delo. Mladinski
dnevi so bili še prave manifestacije. Versko vsebino je bilo tedaj mogoče
povezati brez problemov s kulturo. Pri mladinskem dnevu v Železni Kapli
se je zbralo nad tisoč ljudi.
Pri delu z mladino je zmeraj znova naletel na prostorske težave. Nikjer
ni bilo pravega kraja za šolanje voditeljev. Kot sooskrbnik rebrške fare
so mu prišle ob pogledu na stare razpadajoče zidove in čudovito lego Komende
te misli: »Tako lep kraj, neke vrste oaza, z zemljišči okrog gradu, je
predestiniran za uresničitev mladinskega centra.« S civilniki pri Katoliški
mladini se je lotil starega poslopja.
V sedemdesetih letih je vladala precejšnja napetost med slovensko in nemško
govorečimi Korošci. Dr. Valentin Inzko in dr. Waldstein sta poskušala
pomiriti ozračje. Z mladino pa se je lotil tega Poldej Zunder. Z geslom
»Skupna Koroška« je organiziral diskusijske večere. Ko je takratni kancler
Kreisky prišel v Celovec, mu je Zunder napisal pismo. Razložil mu je načrt
o prenovi starega gradu, kjer naj bi nastal kraj srečanja za otroke z
dvojezičnega ozemlja in mladinski center. Kreisky se je takoj odzval in
posredoval lepo vsoto denarja za štart. S to prvo podporo je Zunder zmogel
prva gradbena dela. Seveda se ni mogel lotiti sanacije celotnega poslopja
naenkrat. V prvi gradbeni fazi so tedaj uredili pritličje. Mladina je
imela sedaj prostore, kjer je bilo mogoče pripraviti razna srečanja, tečaje
ali šolanja.
V Katoliški mladini se je tedaj porodila misel, da bi organizirali srečanje
umetnikov z otroki. Poldej, ki je imel že stike z nekaterimi umetniki,
je pred tridesetimi leti organiziral prvi »Teden mladih umetnikov«. Na
začetku je bilo menda 7 ali 8 otrok. Kmalu se je v organizacijo vključila
Krščanska kulturna zveza in projekt se je dobro razvil. Danes je naval
takšen, da morajo pripraviti dva tedna in kljub temu še ne morejo vzeti
vseh otrok.
Seveda je moral Poldej še naprej prosjačiti pri raznih inštitucijah, da
je mogel celo Komendo koliko toliko sanirati.
Od vsega začetka naprej je imel Poldej za »Teden mladih umetnikov« okoli
sebe zbran krog zanimivih ljudi, ki so znali navdušeno delati z mladino.
Imenuje jih »rebrška družina«. K njej sodijo – omenil bom samo par imen
– Valentin Oman, Barbara Möseneder, Tine in Breda Varl, Janez Bitenc in
seveda mnogi domači mentorji. Uspelo je ustvariti pogoje, da lahko otroci
odkrijejo in spoznajo svojo ustvarjalnost, da se soočajo s kulturo, umetnostjo,
plesom, jezikom, pesmijo in petjem, družbo in dvojezičnostjo.
S temi umetniki, glasbeniki, režiserji so odkrili Rebrco tudi drugi ljudje.
Na Komendi so vadili razni zbori: Slovenski oktet, APZ Tone Tomšič, Goriški
oktet, Ljubljanski madrigalisti. Tu so bili že seminarji za cerkvene pevovodje
in organiste. Za zaključek kakega pevskega seminarja pa je bilo večkrat
mogoče tudi iztržiti pevski nastop vrhunskega zbora v Železni Kapli. Na
Komendi so zasedali župnijski sveti, otroške vzgojiteljice so imele seminarje,
veroučitelji birmanske nauke ipd. »Kdor hoče, dobi prostor. Ambient je
izvrsten, kuhinja, za katero skrbi Anica, je dobra. Pogoji so torej optimalni,«
meni Poldej.
Poldej Zunder nam pa je znan tudi kot režiser. Delal je z Dobrolčani in
Kapelčani. V Železni Kapli se je lotil zahtevnejših iger – Veronika Deseniška,
Dva bregova, Umor v katedrali, Mladost pred sodiščem, Sen kresne noči,
Antigona ... Ostale so v spominu. Okrog sebe je zbral krog izvrstnih igralcev.
Kdo se ne spominja Branka Korotaja? Kje na podeželju še najdemo recitatorsko
skupino, kot jo ima okrog sebe Poldej?
Z »rebrško družino« je navezal stike z raznimi umetniki: gledališkimi
igralci, literati, skladatelji, dirigenti in pevci. Zmeraj znova se mu
posreči po prijateljskih vezeh dobiti na Koroško korifeje, ki jih drugače
ne bi dobil. Največ mu pomagata Tine in Breda Varl. Tudi s Tonetom Kuntnerjem
ali Petrom Ternovškom je tako prišel v stik. Spoznal je, kako so umetniki
povezani s Koroško, kako se zanimajo za našo problematiko. Zmeraj so mu
tudi pomagali pri gledaliških predstavah. Z mnogimi je prijateljsko povezan.
Sam pravi, da sta sedela z rajnim Sašom Kumpom včasih do štirih zjutraj
in debatirala. Saša ga je učil, kako moraš ravnati, če se razhajajo mnenja.
»Poslušaj, ti moraš vsakemu človeku odpustiti. Ko ga spet srečaš, ni treba,
da se mu prilizuješ, ampak govori z njim zopet normalno.« Zmeraj znova
zasledi pri umetnikih globoke misli. »Bela teče, ljubezen je večna,« je
pripisal Saša k eni sliki.
Navdušen sem tudi nad Poldejevim odnosom do literature. Že v mladih letih
se je začel zanimati zanjo. Pri tem mu je veliko pomagal župnik Pepo Gabruč.
Prinašal mu je knjige v bogoslovje in mu svetoval, kaj naj bere. Tako
je spoznal razne mislece. »Imel sem srečo, da sem naletel zmeraj znova
na ljudi, ki so bili zaljubljeni v literaturo,« mi je izdal. Navdušuje
se za različne pesnike in pisatelje – Cankarja, Župančiča, Jančarja, Bachmannovo.
Kot velik izziv so bile za Poldeja prazniške radijske oddaje, za katere
ga je nagovoril svojčas dr. France Vrbinc. »To je bila priložnost, da
se pošteno pripravim,« meni. »Ne morem si predstavljati oddaje za radio
brez literature. Ta beseda šele da teološki govorici drug čar. Pisatelji
stojijo bolj v življenju. Doživeli so marsikaj. Beseda, ki pride iz tiste
situacije, je čisto kaj drugega, je na drugem nivoju.«
Kot že rečeno je Poldej Zunder od sedemdesetega leta naprej v Železni
Kapli kot kaplan oz. župnik. Ugled si je pridobil s svojim preudarnim
načinom, z odprtostjo, s katero se loti vsake stvari in svojo dosledno
držo. Ljudje ga spoštujejo in tudi sprejemajo njegove odločitve z razumevanjem.
Napetosti med slovensko in nemško govorečim prebivalstvom so se zaradi
njega zmanjšale. Ko je prišel v Kaplo, ni bila mogoča skupna dvojezična
maša. Danes lahko pogleda vsak vsakemu v oči. O vsem lahko diskutirajo.
Vsak mesec imajo farno kavo. Ljudje grejo v farno dvorano, kjer doživijo
harmonijo. Pri farnem prazniku se zbere vse. Pravi, da ima v župnijskem
svetu ljudi, ki akceptirajo drug drugega in so zelo zagnani. Ne moti jih,
če kdo govori slovensko. Verniki imajo na voljo slovensko, nemško in dvojezično
mašo. Marsikaj bi še rad uresničil.
Ljudje, s katerimi dela pri gledališču, so tudi dobri recitatorji. To
so ljudje, ki znajo spoštljivo brati berilo. To je osnova, most k liturgiji.
Poldej gre rad med ljudi. Prireditve, kot so npr. kulturni praznik, ki
je posvečen resnejši temi, pa tudi pustnija, so pomembne. Pri pustniji
je dvorana polna. Že same priprave takih prireditev združujejo ljudi.
Tu pride tudi on z njimi v stik. Tu zve včasih več o težavah ali problemih
kakor kje drugje.
Oznanjevanje evangelija, kulturno delo in življenje je treba združiti.
Meni, da je to ena enota. Treba je vzeti ljudi takšne, kot so. »Nismo
še pod zemljo in tudi ne samo v svetu, ki je poln greha. Božjo besedo
je treba oznanjati. Odločiti se mora vsak sam svobodno. Če ljudje kot
ljudje ne akceptirajo sočloveka, so lahko še tako pobožni, je vse nič,«
je njegovo prepričanje. V prihodnje še vidi dosti potenciala, sanja, da
bo z mladimi zopet zaigral kako igrico. Rad bi tudi z nemško mladino kaj
pripravil. Tudi tam je pogosto praznina.
Poldej pa je bil vseskozi tudi športnik. Kot nogometaš je izgubil strah
pred mladino, mladina pa pred njim. »V Adamovem trikoju smo vsi enaki,«
meni. Z nogometaši, s katerimi je včasih igral ali jih je treniral, je
dobil zelo dobre odnose in jih ima še danes.
Pa še eno stran človeka Poldeja Zundra je treba omeniti. Pred dvajsetimi
leti za veliko noč je prišla skupina preganjane etnične manjšine Tamilcev
iz Šri Lanke čez zeleno mejo v Karavankah. Za nekaj dni so našli zavetje
v kapelški šoli, potem pa na Rebrci. Strogi uradi so zahtevali takojšnjo
odstranitev Tamilcev. Tedaj se je vključil Poldej in zagotovil beguncem
začasno bivanje. Posredoval je, da so počasi odhajali k znancem, ki so
že prej prišli v Evropo. Na Komendi je ostal le Ciril Sinniah. Njega je
nastavil Poldej in mu potem omogočil, da mu je na Koroško sledila še žena
Mary s tremi otroki. Danes so vsi člani družine Sinniah avstrijski državljani
in živijo v lastni hiši na Suhi pri Rebrci. Trije otroci pa so že uspešni
v poklicih. Poldej Zunder in Anica Fugger sta z družino še vedno najtesneje
povezana.
V božični prilogi Našega tednika iz leta 1987 sem našel Poldejev članek.
Citiram: »Veliko napora, veliko dobrih idej bo treba, da bo naša domovina
postala oaza bratstva in pravičnosti. V prvi vrsti gre za svetle like
ljudi, ki so vse moči darovali in še darujejo za skupnost, za sožitje
na vseh področjih življenja. Treba bo kultivirati življenje ... Janez
Pavel II. je povedal: >Kultura je tisto, po čemer človek postaja bolj
človek v vseh razsežnostih svojega bitja, v vsem, kar zaznamuje človečnost.<
Kultura ustvarja zavest, da je naše bivanje velika skrivnost, da je življenje
bogastvo. Kulturen človek bo znal prisluhniti znamenjem časa.«
To razmišljanje nam pokaže Poldejevo gledanje na dogajanja v svetu, v
vseh odnosih do soljudi. Duhovnik Zunder doseže ljudi kot kulturen človek.
To se vleče kot rdeča nit skozi njegovo življenje.
Prav pri Poldeju Zundru vidim potrjeno, kot je to velikokrat v življenju,
kako pomemben je kreativen posameznik. Okrog njega se lahko zbirajo drugi
in vse zaživi. Zato je prav, da se na skromen način zahvalimo za to delo.
Poldej, pred 42-imi leti sem smel biti pri tvoji primiciji camar. Mislim,
da ti je tedaj recitirala neka deklica Gregorčičevo pesem Življenje ni
praznik. Iz nje bi poudaril le eno misel, ki si jo ti vzel zelo resno:
»Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.«
Poskušal sem zajeti delo duhovnika, velikega človeka Poldeja Zundra. Gledališki
igralec, Borštnikov nagrajenec Peter Ternovšek, ki je pred mesecem dni
recitiral v Železni Kapli Sokratov zagovor, je v kratkih besedah zapisal
o Poldeju – in s to mislijo hočem končati:
»Biti z igro – biti z Bogom – biti s teatrom – biti s slovenskim jezikom
– biti s človekom – to je Polde.« Hvala lepa!
Spodnje Vinare, 20.1. 2009
|
