08.07.2013 • Mateja Kert

Za družinski jezik

Dr. Janko Zerzer, častni predsednik KKZ in pobudnik iniciative “Slovenščina v družini” ob Vselsovenskem srečanju v Ljubljani, 4. julija 2013

Za družinski jezik

Priznam, da sem na tematiko Slovenščina v družini že nekaj povedal na Vseslovenskem srečanju pred dvema letoma. Takrat se je ravno začela naša kampanja za ohranitev našega slovenskega jezika v koroški situaciji in ker je problem eksistenčnega pomena za koroške Slovence in ne samo za nas, nam to vprašanje ne da miru. Medtem smo že uresničili marsikateri načrt, prišli do novih spoznanj in se je na srečanjih proponentov porodila tudi kaka nova ideja. Osnovni problem je prej ko slej ta, da se drastično razhajajo številke prijav k dvojezičnemu pouku v osnovnih šolah in znanje slovenskega jezika pri otrocih, ki prihajajo iz družin, kjer je slovenščina še vsekakor prezentna in bi jo starši in stari starši brez problemov lahko dajali naprej. Da tega ne storijo, ima vrsto vzrokov, ki nas od nekdaj hudo trpinčijo. Ko se je začel širiti nacionalistični bacil, je bil naš jezik in so bila predvsem naša koroška narečja izpostavljena hudi diskriminaciji. Konstrukt vindišarščine kot posebnega jezika, ki da je smešna mešanica med nemščino in slovenščino, saj ima toliko nemških izrazov, da o slovenskem jeziku sploh ni mogoče govoriti in se Korošci s „Kranjci“ sploh ne morejo sporazumevati,  ni ostal brez posledic in so mu številni preprosti ljudje, ki so bili tako in tako že žrtve manjvrednostnega kompleksa, množnično nasedli. Saj je to bil jezik, na katerega ne moreš biti ponosen, se ga kvečjemu lahko sramuješ. Potem so prišli številni zapleti in katastrofe zadnjih sto let. Obrambni boji po prvi svetovni vojni in plebiscit so pomenili, da je slovenščina na Koroškem jezik največjega sovražnika. Nacizem je skušal radikalno iztrebiti slovenščino. Po drugi svetovni vojni smo z neodgovornimi notranjimi političnimi konflikti sami poskrbeli za zmanjšanje ugleda naše domače govorice in odtujili številne rojake. Desetletja dolgo je Heimatdienst uspešno hujskal protim vsemu, kar je bilo slovensko. Zveza vindišarjev je napotila številne slovenske govorce k večinskemu jeziku. Mnogi tudi niso znali živeti s socialnim napredovanjem, ker so očitno mislili, da družbeni napredek ni združljiv s slovensko družino, ki je absoluten znak nazadnjaštva. In potem so prišli še krivi preroki, ki so pod krinko znanstvenosti trdili, da je učenje dveh jezikov za mladega človeka škodljivo, ker ima deficite v enem in drugem. Ker so mnogi starši mislili, da svojim otrokom zboljšajo možnosti za družbeno uveljavitev, so mu prihranili učenje svojega podedovanega jezika. To je segalo in ponekod še sega od brezbrižnosti do izrazite mržnje, ki ima lahko absurdne posledice, ko kak otrok pravi, da je vindišarščina grda ali pa da je vesel, da vindiš ne zna. Naša kampanja se torej prične pri rehabilitaciji naših lepih in izredno zanimivih koroških narečij, kar se v zadnjem času zrcali tudi v elektronskih in tiskanih medijih. Da pa je učenje dveh ali tudi več jezikov za mladega človeka in njegov intelektualni razvoj naravnost koristen, je znanost medtem že zdavnaj dognala.

Da v zadnjih treh desetletjih navidezno stalno narašča zanimanje za slovenski jezik, je seveda izredno razveseljiv pojav. Tako so narasle prijave k dvojezičnemu pouku v osnovnih šolah na območju dvojezičnega šolstva od približno 14 na domala 45 odstotkov. Vendar je to le ena številka. Druga pa je zelo zaskrbljujoča. Kajti velika večina prijavljenih otrok pride v šolo brez vsakega jezikovnega znanja in jo po štirih letih večinoma zapusti z rudimentarnim znanjem. Da malo razjasnim jezikovno situacijo, podam le nekaj številk. Leta 1946 so odprle šolske sestre v Št. Petru pri Št. Jakobu prvi otroški vrtec v Rožu, in ta je bil slovenski, se pravi, da so do kakih sedemdesetih let prejšnjega stoletja v tem vrtcu vsi otroci brez izjeme govorili slovensko. Danes ima uradno dvojezični vrtec 50 otrok, ena skupina je izključno nemška, v drugi pa je pet otrok, ki pridejo od doma z znanjem slovenščine. Otroške vzgojiteljice se seveda trudijo z vsemi, nemško govoreči se toliko naučijo, da razumejo, kar slišijo navodil in razlag vsak dan, niso pa sposobni govoriti drugega jezika. V istem Št. Jakobu, ki je svojčas slovel kot slovenske Atene, obiskuje ljudsko, torej štiriletno osnovno šolo 80 otrok, od katerih je prijavljenih 58 odstotkov. Slovensko pa jih govori le deset. In to je na dvojezičnem ozemlju kar dobro povprečje. Uspeh oz. neuspeh jezikovnega pouka je podoben tistemu v otroških vrtcih. Način poučevanja večjega uspeha ne dopušča. Tega se učitelji in vodstvo manjšinskega oddelka na Deželnem šolskem svetu dobro zavedajo, zato iščejo nove oblike poučevanja in deloma so ga tudi že našli. Privatna ljudska šola Mohorjeve družbe v Celovcu že leta dolgo prakticira dnevno zamenjavo učnega jezika, kar se je kar dobro obneslo in mnogi učenci po štirih letih brez težav lahko vstopijo v Slovensko gimnazijo. V Celovcu pa obstaja tudi javna ljudska šola, edina zunaj uradnega območja dvojezičnega šolstva, kjer učni jezik in tudi učitelja menjajo vsak teden. Oba modela sta postala vzor za nekatere šole na podeželju, vendar je za tako ureditev potrebno soglasje staršev, kar pa je povezano z velikimi težavami, kajti tako daleč pri mnogih ljubezen do slovenščine vendar ne sega.

Ob vsem pozitivnem razvoju dvojezičnega šolstva je torej cilj našega projekta rešitev družinskega jezika. Kajti kaže, da novi, pozitivni odnos do slovenščine še ni dospel do tistih dejavnikov, ki so v glavnem odgovorni za preživetje našega jezika, do staršev namreč. V tej smeri se že nekaj časa trudi iniciativa Dvo- in večjezičnost v družini, v kateri sodelujejo celovška univerza, Narodopisni inštitut Urban Jarnik in nekatere cerkvene organizacije ter projekt Slovenščina v družini, ki je nastal leta 2010 s pričetkom ob Dolgi noči jezikov po iniciativi Krščanske kulturne zveze. Tam smo izdelali vrsto konkretnih akcij, s katerimi v prvi vrsti skušamo doseči in prepričati tiste starše, ki so sami v svojem otroštvu doživeli to, kar zdaj od njih pričakujemo, saj so doraščali v samoumevno slovensko govorečih družinah in so se drugega deželnega jezika samodejno naučili v pretežno ali izključno nemško govorečem okolju in v šoli. Najbolj perspektivni projekt doslej so gotovo podporne izjave, za katere smo naprosili prominentne in predvsem kompetentne osebnosti javnega življenja. In res smo dobili čudovite prispevke npr. znanstvenikov s celovške, graške in dunajske univerze, politikov kot sedanjega koroškega deželnega glavarja Petra Kaiserja ali predsednice avstrijskih Zelenih Eve Glawischnig, umetnikov kot je vrhunski gledališki režiser Martin Kušej in svetovna zvezda Bernarda Fink, cerkveni dostojanstveniki kot krški škof Alois Schwarz in njegov evangeličanski kolega Manfred Sauer, diplomat Valentin Inzko, literati kot Peter Turrini in Fabjan Hafner, gospodarstveniki, žurnalisti, učitelji. Vključili smo tudi gradiščanske Hrvate, npr. dva ministra avstrijske vlade in izredno popularno Barbaro Karlič, ki ima na avstrijski televiziji dnevno enourno oddajo, pa s svojo hčerko govori hrvaško. Oglasili so se tudi ljudje iz Slovenije in Primorske, pa tudi bralci listov, v katerih smo objavljali te izjave.  To so bile Novice, občinski listi in Nedelja, ki je imela tedensko rubriko skozi dve leti. Ker pa smo se zavedali, da ne berejo teh glasil vsi tisti, ki so jim priporočila namenjena, smo besedila letos objavili v privlačno oblikovani brošuri, ki jo zdaj prek otroških vzgojiteljic, učiteljev, društev upokojencev, prosvetnih društev, slovenskih podjetij, tudi posojilnic in gostinskih obratov skušamo posredovati glavnim adresatom. Po vsem dvojezičnem ozemlju smo namestili plakate in otrokom v vrtcih in šolah delili nalepke, ki naj opozarjajo na domačo govorico. V doslej treh narečjih, ziljščini, rožanščini in podjunščini, smo izdelali zgoščenke s pravljicami, pa pri nekaterih krajevnih društvih že pripravljajo nadaljnje ploščice z regionalnimi besedili. Nadaljnjih načrtov ne manjka, npr. več prisotnosti v radiu in televiziji, izbor podpornih izjav v nemški brošuri, oblikovanje spletne strani ipd.

Da ne bo nastal kak napačen vtis: Projekt Slovenščina v družini je le najnovejša in kakor se nam zdi prepotrebna dodatna akcija v široki paleti prizadevanj Krščanske kulturne zveze za našo mladino. V počitniških mesecih npr. prirejamo že 4 desetletja Tedne mladih umetnikov na Rebrci, ki se jih udeleži ob igranju, petju, oblikovanju, risanju in plesu 130 otrok.  Ravno tako dolgo že poteka gledališka delavnica ob Jadranu, najprej v Izoli, pozneje dolga leta v Fiesi in zdaj v Ankaranu. Nad 200 mladih gledališčnikov in lutkarjev se tam pripravlja v povprečno 20 skupinah na jesenske premiere. Jezikovne počitnice v Novem mestu za izpopolnjevanje slovenskega zbornega jezika letos obhajajo svojo 25-letnico. Z govorniškim in literarnim natečajem, slednjo iniciativo zdaj nadaljuje Promlad, povezanima s podelitvijo Tischlerjeve nagrade, hočemo stimulirati kreativnost mladih. Njim so namenjene seveda tudi številne otroške publikacije in seminarji za voditelje/ice otroških skupin. Gotovo pa bi asimilacija po naših vaseh dosegla še mnogo grozljivejše dimenzije, če ne bi posvetila krajevna prosvetna društva velik del svojih prizadevanj prav otroškemu in mladinskemu delu, za kar jim seveda nudimo vso možno podporo.

Pa še nekaj se mi zdi smiselno: povezovanje z drugimi zamejskimi in morda tudi zdomskimi skupnostmi, saj je problem povsod isti ali podoben. Zakaj se ne bi vključili tudi primorski, beneški in kanalski Slovenci, Porabci, Rezijani, ali gradiščanski Hrvati, s katerimi kontakti že eksistirajo in prekmurski Madžari, ki so se že začeli zanimati, ali celo lužiški Srbi, od katerih bi npr. lahko prevzeli sistem dnevne menjave jezika že v otroških vrtcih, kar se menda izvrstno obnese. Mislim, da bi drug drugemu lahko marsikaj koristnega posredovali, ustvarili mrežo idej in izkušenj in tako prispevali k temu, da bo naš jezik v svojih regionalnih inačicah živel naprej. Kajti zavedati se moramo enega dejstva: učenje jezika v šoli je učenje tujega jezika in odnos do njega po navadi ostane tak celo življenje. Tudi če se ga človek dobro nauči, kar je vsekakor mogoče, ga bo verjetno uporabljal v takih situacijah, kjer je to potrebno ali koristno. Samo če se ga od rojstva naprej nauči v družini in je to njegov materni jezik, ima na njega tako čustveno navezanost, da ga uporablja v vsakdanjih situacijah, ga ljubi in ga posreduje naslednji generaciji. Samo tako pa bomo preživeli kot narodna skupnost.