Začetki in delovanje Krščanske kulturne zveze
ORGANIZIRANA KULTURNA DEJAVNOST MED KOROŠKIMI SLOVENCI
Ustanovitev prve centralne kulturne organizacije leta 1907 ni mogoče videti kot začetek organiziranega kulturnega delovanja na Koroškem. Že takoj po revolucionarnem letu 1848 so se formirali celovški rodoljubi in začeli razvijati kulturno življenje med koroškimi Slovenci. Predvsem pa se dejavnost Ciril-Metodove družbe in njenih krajevnih podružnic, katere prvotni in glavni namen je bila obramba agresivne šolske politike, ki jo je vodil Deutscher Schulverein Südmark, že v marsičem krije s tem, kar pozneje najdemo pri slovenskih izobraževalnih društvih.
1902
Taka društva so bila formalno ustanovljena od leta 1902 naprej. Še pred tem je bilo ustanovljeno Pevsko društvo Gorotan v Šmihelu (1893), kratkoživo Pevsko društvo Lipa (1897-1903), Slovensko pevsko društvo Rožnica v Št. Jakobu v Rožu (1899), Tamburaško društvo Bisernica v Celovcu (1901) in Tamburaško društvo v Selah (1902). Najstarejša uradno potrjena Katoliška slovenska izobraževalna društva pa so nastala v Kotu pri Št. Jakobu (1902), v Globasnici, na Kostanjah in na Brdu (1903), v Hodišah, Rožeku, na Radišah (1904), v Podravljah, Škofičah (1905) itn. Na teh temeljih je gradil celovški stolni kaplan dr. Lambert Ehrlich iz Žabnic, ki je 3. julija 1907 pri deželni vladi naznanil ustanovitev društva z imenom »Slovenska krščansko-socijalna zveza za Koroško« s sedežem v Celovcu.
1907
Do dejanske ustanovitve je sicer trajalo še nekaj časa, ko pa je bil 20. oktobra 1907 ustanovni občni zbor, se je v Zvezo takoj včlanilo 12 krajevnih društev in število je zelo hitro raslo. Leta 1911 jih je bilo že 34, leta 1914 pa je imela Zveza 50 članov, od teh je bilo 39 »katoliških izobraževalnih društev«, nekaj delavskih, kmečkih idr.
Prva svetovna vojna je pomenila za prosvetno delovanje prve težke preizkušnje, saj so ga vojaške oblasti ovirale na vse mogoče načine in so bili aretirani marsikateri vodilni kulturno-politični aktivisti.
V času obrambnih bojev in plebiscita se je situacija še zaostrila in šele po letu 1921 je kulturno življenje v društvih spet zaživelo. Pobudo je dal dr. Vinko Zwitter, tajnik Krščansko-socijalne zveze, ki je organiziral srečanje izobraževalnih društev pliberške okolice meseca julija v Šmihelu za Podjuno, shod rožanskih izobraževalnih društev avgusta meseca v Št. Jakobu pa za Rož. Le počasi so se razmere normalizirale. Kljub temu je imela Zveza leta 1925 spet 38 včlanjenih društev, leta 1927 pa jih je bilo že 46.
Ko je prišel leta 1933 v Nemčiji Hitler na oblast, se je latentno sovraštvo do vsega slovenskega na Koroškem vidno stopnjevalo in še istega leta je prišlo do prve prepovedi neke slovenske prireditve. V naslednjem letu pa je avtoritarni režim v Avstriji prepovedal vse politične stranke in organizacije, nakar je slovenska kulturna centrala prevzela agende Političnega in gospodarskega društva in se preimenovala v Slovensko prosvetno zvezo, ne da bi se na idejnih temeljih in ciljih, krepitve verske in narodne zavesti, kaj spremenilo. Predsedniku Zveze, škocijanskemu župniku Vinku Poljancu, je leta 1937 sledil gimnazijski profesor dr. Joško Tischler. Zajetih je bilo 47 krajevnih društev, od teh jih je 35 razvijalo redno dejavnost. V društvih je delovalo 26 pevskih in 11 tamburaških skupin in 14 nedeljskih šol.
Z anšlusom leta 1938 so se začele sistematične represalije proti slovenskim organizacijam in njihovi dejavnosti, konec pa je sledil aprila 1941 z napadom Nemčije na Jugoslavijo. Vse slovenske organizacije, centralne in krajevne, so bile razpuščene, njihovo premoženje zaplenjeno v prid nemškemu rajhu.
Po zlomu nacističnega nasilja se je predvojno vodstvo Slovenske prosvetne zveze takoj začelo prizadevati za obnovo, vendar je britanska vojaška vlada na tozadevno pismo septembra 1945 odgovorila odklonilno. Šele ponovna vloga na začetku leta 1946 je bila rešena pozitivno in marca je bil izveden občni zbor, ki je mdr. izvolil dr. Joška Tischlerja za predsednika in dr. Mirta Zwittra za tajnika. Podpredsednika sta postala dr. Vinko Zwitter in Janko Ogris. Vendar so začeli še istega leta ideološki konflikti razdvajati vodstvo Slovenske prosvetne zveze. Vinku Zwittru je bila leta 1947 izrečena nezaupnica, Joška Tischlerja pa je pri naslednjem občnem zboru marca 1948 nasledil dr. Franci Zwitter. Politizacija prosvetne dejavnosti , ki so jo avstrijske oblasti zelo pozorno spremljale in skušale preprečevati, je bila vsepovsod vidna. Mnoge kulturne prireditve so postale prave manifestacije za priključitev k Jugoslaviji.
Odvisnost od Osvobodilne fronte in ideologizacija Slovenske prosvetne zveze ni ostala brez posledic. Na krajevni ravni so farne mladine začele uresničevati svoje predstave o kulturnem delovanju in leta 1950 je začel delovati v okviru Narodnega sveta koroških Slovencev kulturni odsek, ki ga je vodil dr. Valentin Inzko. Naslednji korak je bil tako rekoč logična posledica, predvsem po konfliktu, ki se je vnel ob občnem zboru Slovenske prosvetne zveze meseca maja 1951. Leto kasneje je sledila napoved za ustanovitev krščanske kulturne centrale, ustanovni občni zbor pa je bil v Celovcu 30. decembra 1953. Istega leta je bila ustanovljena tudi Zveza pevskih društev, v kateri so bili kot zborovodje, voditelji zborovodskih tečajev in organizatorji izredno delavni France Cigan, Silvo Mihelič in Tomaž Holmar.
1953 - Ustanovitev Krščanske kulturne zveze
Ob ustanovitvi je združila Krščanska kulturna zveza 18 članov, in sicer šest krajevnih društev, enajst farnih mladin in Zvezo absolventk gospodinjskih šol. Prvi predsednik je bil šmihelski župnik Jožef Picej, nadaljnji odborniki so bili Janko Olip, Albert Sadjak, Vinko Zaletel in Milka Hartman. Kot temeljni cilj imenujejo pravila nego in podporo kulturnega in družbenega življenja koroških Slovencev v duhu katoliškega svetovnega nazora.
Medtem ko je bilo kulturno-prosvetno življenje v včlanjenih društvih zelo živo, centralna organizacija na začetku ni imela dosti možnosti za obsežnejše delovanje. Manjkale so tako personalne kakor tudi finančne resurse. Predsedniku Piceju je leta 1957 sledil dr. Pavle Zablatnik, ki je to funkcijo opravljal do leta 1968, ko je bil imenovan za ravnatelja Slovenske gimnazije. V tej dobi so pristopila h Krščanski kulturni zvezi tri društva, ki niso več imela domovine pri Slovenski prosvetni zvezi, in sicer »Rož« iz Št. Jakoba, »Drava« iz Žvabeka in »Kočna« iz Sveč. Z delovanjem je začel tudi oder mladje, ki je imel KKZ za svojega pokrovitelja. Nov zagon je dobilo zborovsko petje pri društvih in v združenem zboru, ko je postal tajnik Zveze Hanzi Gabriel, ki je tudi močno poživil tamburaško gibanje. Po njegovem odhodu na Dunaj, kjer je študiral na Akademiji za glasbo, je postal tajnik Marko Hafner, leta 1966 pa Nužej Tolmajer, ki je to funkcijo z neverjetno vnemo vršil do leta 2004. Leta 1962 je KKZ priredila v celovškem Mestnem gledališču Miklovo Zalo, in od takrat naprej je 8. december praznik slovenskega gledališča z gostovanji vrhunskih gledaliških skupin iz Slovenije in Trsta.
Ko je bil leta 1968 izvoljen za predsednika dr. Erich Prunč, - osrednji tajnik je bil Nužej Tolmajer -, je bilo včlanjenih 26 društev in kulturnih skupin. Z izvolitvijo Prunča je bila signalizirana nova faza v razvoju KKZ. Bil je prvi laik v tej funkciji in se je trudil za večjo odprtost svoje organizacije. Navezal je prve stike z Zvezo kulturnih organizacij Slovenije, se prizadeval za finančno podporo iz Ljubljane in skušal urediti odnos do Slovenske prosvetne zveze, s katero je bil izdelan sporazum, ki je predvideval redne koordinacijske seje in partnersko reševanje odprtih vprašanj. Zaradi poklicne preobremenitve – Prunč je bil zaposlen na Univerzi v Gradcu – je predsedništvo odložil že po dveh letih.
Po enoletnem intermezzu, ko je bil predsednik KKZ mladi učitelj Jožko Hudl, je bil leta 1971 izvoljen v to funkcijo hodiški župnik Lovro Kaselj. Končno zdaj je mogla Zveza svojega tajnika celodnevno zaposliti, kar je zelo olajšalo kontakte s krajevnimi društvi. Število članov je naraslo na 41, nenazadnje zaradi t.i. dvojnega članstva, kar je nekaj časa bremenilo odnose med KKZ in SPZ, ki je tako rešitev dolgo časa odklanjala, kar je razumljivo, saj je šlo za njene člane, ki so s tem korakom iskali sodelovanje s KKZ. S časom se je stvar polegla in danes imamo na Koroškem 29 prosvetnih društev in kulturnih skupin, ki so včlanjene v obeh centralah.
Sodelovanje med KKZ in SPZ je rodilo nekaj žlahtnih sadov. Tako so npr. skupaj začeli leta 1969 organizirati Koroške kulturne dneve, leta 1978 je bila ustanovljena skupna Glasbena šola, tudi vsakoletna proslava ob slovenskem kulturnem prazniku je že nekaj let skupna zadeva. Skupaj sta obe zvezi prirejali zborovodske in režiserske seminarje, skupaj sta se vključili v akcijo za prijave k dvojezičnemu pouku in prirejali srečanja dvojezičnih učiteljev. Sodelovanje KKZ pa se seveda ni omejevalo le na partnersko organizacijo, temveč so bili na dnevnem redu bolj ali manj tesni kontakti z Domom prosvete v Tinjah, Dušnopastirskim uradom, Mohorjevo družbo, Katoliškim delovnim odborom, Mladinskim centrom na Rebrci, Koroško dijaško zvezo, ARGE Region Kultur, koroškim Centrom za izobraževanje odraslih in Uradom za Slovence pri Koroški deželni vladi. V Sloveniji je bila od nekdaj partner pri snovanju raznih načrtov Zveza kulturnih organizacij Slovenije, danes Javni sklad za kulturne dejavnosti. Podpor pa smo bili deležni tudi od Kulturne skupnosti Slovenije, Republiškega komiteja za kulturo in pred vsem od Klubov koroških Slovencev v Ljubljani in Mariboru.
1983
Iz priložnostnih gostovanj primorskih pevskih in igralskih skupin na Koroškem in koroških skupin v goriški in tržaški regiji, v Benečiji in Kanalski dolini so se leta 1983 razvili Primorski oz. Koroški dnevi v organizaciji Slovenske prosvete v Trstu, Zveze slovenske katoliške prosvete v Gorici in KKZ, ki so medtem postala najbolj trdoživa in vsebinsko bogata kulturna izmenjava med slovenskimi skupnostmi kjerkoli. Omembe vredno je tudi dejstvo, da je KKZ vzpostavila bilateralne kulturne kontakte z zdomstvom že po letu 1986, torej v času, ko je bila politična emigracije za uradno in neuradno Slovenijo in avtomatično tudi za mnoge rojake na Koroškem milo rečeno rdeča cunja.
Istega leta je začela delovati v okviru KKZ dr. Herta Maurer Lausegger, promovirana etnologinja, ki je zbirala narodno blago, področje, ki je bilo pri nas dolgo časa docela zanemarjeno in podcenjevano. Za njo je KKZ k sodelovanju pritegnila vrsto strokovnjakov, ki so peljali narodopisni oddelek KKZ na zavidljivo ravan. To so bili Majda in Peter Fister za arhitekturo, Marija Makarovič, avtorica vrste krajevnih monografij in raziskovalka slovenske ljudske noše na Koroškem, Bertej Logar in Lajko Milisavljevič, ki sta zbirala in prirejala ljudske pesmi.
1992 - Ustanovitev SNI Urban Jarnik
Ta dejavnost je kmalu dosegla take dimenzije, da se je narodopisje osamosvojilo in je bil ustanovljen leta 1992 Narodopisni inštitut Urban Jarnik, dve leti pozneje pa še društvo Urban Jarnik, ki je nosilec društva.
TISCHLERJEVA NAGRADA
Ko je Lovro Kaselj na občnem zboru leta 1983 odložil svojo funkcijo in ga je nasledil dr. Janko Zerzer, je bilo včlanjenih 53 krajevnih društev in manjših skupin. Predsednik Kaselj je prejel leta 1999 za svoje zasluge Tischlerjevo nagrado, ki jo KKZ podeljuje od leta 1979 naprej – od 1986 skupaj z Narodnim svetom koroških Slovencev - posameznikom in ustanovam za posebne zasluge na kulturnem, političnem, gospodarskem, šolskem, umetniškem, znanstvenem, izobraževalnem ali cerkvenem področju. In to namenoma ne le koroškim kandidatom, temveč tudi zaslužnim osebam iz Slovenije, primorskega zamejstva in zdomstva, da tako dobi nadregionalno veljavo.
EINSPIELERJEVA NAGRADA
Od leta 1988 podeljujeta KKZ in NSKS poleg Tischlerjeve še Einspielerjevo nagrado. Povod je bila 100-letnica smrti pomembnega politika, kulturnika, publicista in profesorja Andreja Einspielerja, “očeta koroških Slovencev“, ki se je vse svoje življenje boril za enakopravnost obeh narodov, za uveljavitev slovenskega jezika v šolah, v uradih, v deželni upravi in za pravično volilno ureditev. Nagrado prejmejo osebnosti večinskega naroda, ki se javno zavzemajo za naše pravice, se solidarizirajo z nami in tako skušajo uresničevati cilje, za katere je deloval in živel naš veliki rojak.
KOROŠKA POJE
Delovanje v okviru KKZ se je organično širilo in poglobilo. Pomladanska zborovska revija v spomin leta 1971 umrlemu glasbenemu pedagogu, zbiratelju in ustvarjalcu Francetu Ciganu je dobila leta 1978 naziv „Koroška poje“ in je odslej osrednji zborovski koncert z domačimi zbori in gosti. In to s takim uspehom, da so se nekaj let napolnile dvorane v Celovcu in teden kasneje v Beljaku. Značaj pevskih revij so daleč presegli nekateri veliki projekti z združenimi zbori, orkestrsko spremljavo in imenitnimi solisti. To so bili mdr. Jeftejeva prisega Hugolina Sattnerja, Ustoličenje karantanskega kneza Franceta Cigana, Nageletova kantata Pesem o Miklovi Zali ter skladbe Jožeta Ropitza na besedila Alojza Rebule Reke mojega življenja in Žena – Mati ter na besedilo Toneta Kuntnerja O tebi pojem, pomlad.
GLASBENA ŠOLA
Novo pobudo je dobila glasbena dejavnost z ustanovitvijo Glasbene šole, ki je bila ustanovljena na predlog KKZ leta 1977. Po začetnih nesporazumih kot skupen projekt obeh kulturnih central se je hitro razvila v pravo uspešnico in zdaj kot samostojna ustanova glasbeno izobražuje blizu 600 mladih instrumentalistov in zborovodij.
SREČANJE MLADINSKIH ZBOROV
Ves čas smo tudi skrbeli za izobraževanje vodij otroških in mladinskih zborov, kar je seveda zelo zahtevno delo. Od začetka osemdesetih let naprej smo prirejali seminarje, ki sta jih na začetku vodila Ida Virt in Janez Bitenc, pozneje vrsta odličnih strokovnjakov iz Slovenije, vedno več pa tudi domačih učiteljev (prof. Jožko Kovačič idr.) Skrbeli pa smo tudi za to, do so se mladi pevci lahko predstavili publiki na tako imenovanih Srečanjih otroških in mladinskih zborov. Prvo tako srečanje se je odvijalo že leta 1979 v Št. Jakobu, kar kmalu pa je postalo zanimanje tako veliko, da smo od leta 1984 Srečanje mladinskih zborov delili na dve prireditvi, eno za Podjuno, eno za zgornje kraje. Vsako leto na teh srečanjih sodeluje okrog 20 skupin z nekaj sto navdušenimi pevčki in seveda množico navdušenih poslušalcev.
DRUŽINSKO PETJE
Druga pobuda za gojitev petja od mladih let naprej je bilo in je družinsko petje, projekt, ki se je začel leta 1981 na Radišah. Sledile so prireditve v Globasnici, Št. Jakobu, na Ziljski Bistrici in leta 1985 pri Cingelcu na Trati, kjer so prvič nastopili Smrtnikovi bratje. Žal je to srečanje kmalu zamrlo, vendar smo ga leta 2010 prav pri Cingelcu spet poživili, leto kasneje je bilo v Dobrli vasi, leta 2012 pa na Ziljski Bistrici.
SREČANJE VIŽARJEV
Brez dvoma zanimiv projekt, ki pa je žal le kratko živel, je bilo srečanje vižarjev, prvič prirejeno leta 1981 v Selah pod Mažijevo lipo, kamor je prišlo neverjetnih 2.000 obiskovalcev.
TONSKI NOSILCI
Mnogo pevskih dosežkov se je po zaslugi KKZ ohranilo tudi na kasetah in pozneje na zgoščenkah. Prva kaseta kakega koroškega slovenskega zbora sploh je bila Pesem Koroške, ki smo jo posneli z Moškim pevskim zborom Kočna iz Sveč leta 1979, sledile so številne druge kasete, npr. Moj dragi dom z otroškim zborom iz Št. Jakoba, Ob zvokih tamburic z ansamblom iz Loč in Pojmo s ptički s pesmimi Lenčke Kupper. Novo kvaliteto so dosegli nekateri nosilci zvoka KKZ, ki so nastali v zadnjih letih, da bojo omenjene le najpomembnejše: Eno pesem hočmo peti, zbirko koroških koledniških pesmi, ki jo je izbral in uredil Lajko Milisavljevič, Meni pa si dal srce, dvojno zgoščenko v spomin Francetu Ciganu ob stoletnici njegovega rojstva, ki jo je pripravil Jožko Kovačič, Zvezdne utrinke s pesmicami Lenčke Kupper, Samospeve Franceta Cigana in Antona Nageleta, ki jih pojeta Bernarda in Marko Fink ob spremljavi Nataše Valant, ter Pokrajino pesmi, kjer Bernarda Fink interpretira samospeve Janeza Gregoriča ob kitarski spremljavi skladatelja. Ko pa so posamezna društva sama začela producirati svoje kasete in zgoščenke, jim je KKZ vsestransko pomagala.
KKZ: CLASSIC
KKZ pa si že od nekdaj prizadeva za razširitev glasbene ponudbe. To skušamo doseči s koncerti klasične glasbe, ki jih prirejamo v čudoviti Dvorani fresk vetrinjskega samostana ali svojčas v dvorani Modestovega doma, v zadnjem času v obnovljeni Tischlerjevi dvorani Mohorjeve. Zelo priljubljeni pa so tudi obiski opernih predstav in simfoničnih koncertov v Ljubljani, bolj redko v Mariboru.
GLEDALIŠKA IN LUTKOVNA DEJAVNOST
Ljubiteljsko gledališče je seveda od vsega začetka poleg zborovskega petja sodilo med glavne naloge prosvetnih društev. Ni bilo krajevnega društva, kjer ne bi uprizorili vsaj ene igre v vsaki sezoni. To se je v zadnjih desetletjih bistveno spremenilo. Odraslih igralskih skupin je vedno manj, in kljub temu je gledališka dejavnost živa in kakovostna kot verjetno še nikoli prej. Zasluge za to ima brez dvoma KKZ, ki je pred dobrimi 35 leti sistematsko začela pospeševati in gojiti mladinsko gledališče in lutkarstvo. Ko je leta 1974 gostovalo mariborsko Lutkovno gledališče na Koroškem in navdušilo stare in mlade gledalce, je tajnik Nužej Tolmajer z veseljem sprejel ponudbo Mariborčanov za pomoč pri ustanovitvi lastne lutkovne skupine. Prvo predstavo, Koziko Liziko, je leto kasneje režiral Tine Varl, ki je še danes skupaj s svojo ženo Bredo eden izmed glavnih mentorjev našega gledališkega dogajanja. Istega leta je KKZ priredila prvo gledališko delavnico v Izoli in v priprave je bil vpleten tudi strokovni referent za gledališko dejavnost Franci Končan. Vsem trem je bila kot skromen znak hvaležnosti leta 2003 podeljena Tischlerjeva nagrada. Gledališka delavnica, ki se ji je kmalu pridružil na novo oživljeni oder mladje in lutkovna skupina iz Šmihela (1979), v naslednjih letih pa še lutkovna in gledališka skupina dunajskih študentov in mladinska gledališka skupina KPD Planina iz Sel. Leta 1986 je našla gledališka delavnica v Fiesi idealne delovne pogoje, se pa je morala zaradi prezidave hotelskega kompleksa leta 2006 preseliti v Ankaran. Tam se v dveh tedenskih seminarjih na novo sezono pripravlja vsako leto okoli 20 skupin z medtem nad 200 mladimi udeleženci, nakar v jesenskih mesecih sledi lepo število lutkovnih in gledaliških premier. Izredna centra lutkarstva sta se razvila v Šmihelu in v celovškem kulturnem društvu, pojavili pa so se lutkarji v zadnjem času tudi na Ziljski Bistrici, v Žvabeku in Dobrli vasi. Vsebinsko, organizacijsko in koordinacijsko ima seveda KKZ gledališko delavnico docela na skrbi, več let pa v svojo skrb sprejme tudi nekaj skupin iz društev Slovenske prosvetne zveze, ki za to prevzame del stroškov. Za dvajsetletnico gledaliških delavnic je KKZ leta 1994 v režiji Tineta Varla uprizorila lutkovno-gledališko igro Sonček, kje si z glasbo, petjem in plesom Marjana Pungartnika, jo mdr. štirikrat izvajala v celovškem Mestnem gledališču, z gostovanji vred pred 6.000 otroki.
Od leta 1978 naprej prireja KKZ srečanja mladinskih gledaliških skupin. Iz skromnih začetkov se je v teku let, seveda po zaslugi gledališke delavnice, razvila prava revija mladinskih gledaliških in lutkovnih predstav v raznih dvoranah v Celovcu. Teh je vsako leto med 12 in 15 in niso le dobra priložnost, da jih obiščejo šolarji iz cele južne Koroške, temveč tudi prijatelji, s katerimi so se skupaj pripravljali na seminarju v Ankaranu.
GLEDALIŠKI PRAZNIK KRŠČANSKE KULTURNE ZVEZE
LASTNE GLEDALIŠKE PREDSTAVE
Ko smo leta 1987 obhajali 25-letnico gledališkega praznika v celovškem Mestnem gledališču, smo začeli s poživitvijo Drabosnjakovih glavnih del. Dr. Herta Maurer Lausegger je priredila besedilo, Franci Končan pa je kot prvo delo režiral Pastirsko igro. Nastopili so igralci iz Roža in z Gur, za glasbeni del pa je skrbel MePZ „Rož“ skupaj s cerkvenimi pevci iz Št. Ilja pod vodstvom Lajka Milisavljeviča. Poleg dveh predstav v farni cerkvi v Št. Ilju in ene v Št. Primožu so igralci gostovali tudi v Mariboru in v Ljubljani. Leta 1990 je sledil Pasijon na prostem pred Drabosnjakovim domom v Zgornji vasi nad Kostanjami in končno leta 1993 še Komedija od zgubleniga sina s tremi prireditvami v farni dvorani v Št. Jakobu in ponovitvami v Šmihelu (trikrat), Mariboru, Selah in Mengšu. Ob priliki teh uprizoritev je KKZ izdala od dr. Herte Maurer Lausegger znanstveno obdelane rokopise Andreja Schusterja Drabosnjaka.
PUBLIKACIJE
Proti koncu sedemdesetih let se je podala KKZ na publicistično področje. Ob 70-letnici ustanovitve Slovenske Krščansko-socialne zveze za Koroško je izdala knjigo Setev in žetev z izredno bogatim dokumentarnim delom in aktualnimi poročili najbolj delavnih včlanjenih društev. Kmalu zatem je pripravila KKZ ponatis znamenite Scheiniggove zbirke Narodne pesni koroških Slovencev in tri knjige Kulturne in cerkvene zgodovine Stephana Singerja. Nov zagon je dobila publicistika v osemdesetih letih, potem ko je tajnik navezal stike z izvrstnimi strokovnjaki iz Slovenije. Marija Makarovič je pripravila monografijo Sele in Selani. Zatem pa še Osem stoletij Vogrč in Dobrla vas in okolica. Paralelno k temu je raziskovala in z Jano Dolenc publicistično dokumentirala slovensko ljudsko nošo pri Zilji, v Rožu in Podjuni. Leta 1993 je kot urednica in glavna avtorica pripravila prvo knjige edinstvene serije Tako smo živeli, ki jo je zaključila leta 2004 z dvanajsto knjigo in skupaj 142 življenjskimi pripovedmi koroških rojakinj in rojakov. 26 teh življenjepisov je s snemalcem Ivanom Klaričem posnela tudi na video film. Tudi vrsto monografij pomembnih osebnosti naše polpretekle zgodovine je napisala oz. uredila Marija Makarovič: Lovro Kaselj, Tomaž Holmar, Milka Hartman, Brata Srienc. Življenje in delo Antona Nageleta in Pavleta Kernjaka je z neverjetno akribijo obdelala Jasna Novak Nemec, o Vinku Zaletelu je pisala Maja Logar, o Vinku Poljancu Milan Dolgan. Kar dve knjigi je KKZ posvetila Francetu Ciganu: Dokumentacijo spominskega dne v Tinjah leta 2001 in zbirko poljudno-strokovnih razprav o slovenski koroški ljudski pesmi (Jožko Kovačič). Majda in Peter Fister sta raziskovala v sodelovanju s KKZ arhitekturo na narodnostno mešanem ozemlju južne Koroške. Knjiga, ki je izšla pri Mohorjevi z naslovom Ta hiša je moja, pa vendar moja ni, je dobila v nemški verziji naslov Erlebte Architektur in Südkärnten. Oba avtorja sta uredila tudi zbornik o Pavletu Zablatniku, bivšem predsedniku KKZ, ki pa ga je izdal Narodopisni inštitut Urban Jarnik leta 2004. Vedno znova izide kak jubilejni zbornik, npr.ob okroglih obletnicah Gledališke delavnice ali Tednov mladih umetnikov na Rebrci. Posebej dragocen je tudi zbornik, ki ga KKZ izda vsaka tri leta ob občnem zboru in kjer so poleg zanimivih prispevkov dokumentirane vse prireditve osrednje organizacije in včlanjenih društev. Za redni kontakt z društvi in za informacijo prijateljev in javnih občil pa skrbi Bilten, ki izhaja od leta 1999 vsake tri mesece.
FILMSKA DEJAVNOST
Tudi film je postal za KKZ medijska dejavnost, ki se ji je treba posvetiti. Na osnovi kulturno-zgodovinskega turističnega vodnika Po koroških poteh, ki ga je napisal Janko Zerzer, je leta 2004 nastal v sodelovanju s filmskim podjetjem Artis v režiji avtorja knjige poldrugourni istoimenski film, kmalu zatem pa sta nastali v sodelovanju s filmskim podjetjem Dolinšek in z ORF-om otroška nanizanka Mihec in Maja in mladinska serija Nepozabno poletje. Da to ni bilo diletantsko početje, naj pove dejstvo, da je Mihca in Majo prevzela tudi ljubljanska televizija.
GLASBENE EDICIJE
Obsežna je tudi vrsta glasbenih publikacij. Bertej Logar je leta 1988 začel s svojo serijo Vsaka vas ima svoj glas, osmi snopič pa je bil leta 1996 posvečen Vogrčam. V teku let se je nabrala kar lepa vrsta notnih zbirk naših skladateljev: Janez Petjak, Milka Hartman, Lenčka Kupper, Silvo Mihelič, Anton Nagele, Pavle Kernjak, Jože Ropitz, Edi Oraže in celotni opus Franceta Cigana v 14 delih (Jožko Kovačič). Trije zvezki pa so pod naslovom Sen o vrnitvi posvečeni slovenskim skladateljem na tujem, torej v emigraciji, ki jih Slovenija dolgo časa ni vzela na znanje, pa so bili zelo plodoviti. Zbirko je priredil Edo Škulj. Zbirke rožanskih ljudskih pesmi v treh knjigah za mešane, moške, ženske, dekliške in mladinske zbore je med leti 2006 in 2012 uredil Mitja Gobec. Leta 1996 je KKZ ponatisnila imenitno Ciganovo zbirko iz povojnega taborišča v Spittalu Slovenske narodne pesmi. Ob podelitvi Tischlerjeve nagrade Mariji Makarovič je KKZ leta 2001 izdala njeno zbirko otroških pesmi „Vija vaja, bučijaja“, ki jih je uglasbil njen sin Gorazd. Leta 2007 pa je izšla zbirka otroških pesmi Sijaj, sijaj, sončece. S to zbirko smo hoteli olajšati staršem petje z otroki po možnosti še pred vstopom v šolo in s tem zavestno gojitev materinskega jezika.
SKRB ZA JEZIK
Skrb za ohranitev in sploh preživetje naše domače govorice pa je seveda pri kulturnem delu osnova vsega delovanja in je vedno stalo v ospredju. V ta namen je KKZ uredila leta 1986 referat za jezik. Tri leta pozneje je „iniciativna skupina“ ustanovila akcijo „Slovenščina, moj jezik“, ki je od vsega začetka imela popolno podporo in organizacijsko zaledje v KKZ in si je zastavila cilj, da s sodobnimi, mladini primernimi sredstvi opozarja na vprašanja jezika in razvija oblike nove „slovenske samozavesti“. Pripravila je priponke, nalepke, lepake ipd. in na mejnih prehodih delila letake, v katerih je obiskovalce iz Slovenije opozarjala na dejstvo, da se tudi na Koroškem govori slovensko. Mladi so izdajali časopis Klešče, delili nagrade, organizirali velik Mladinski kulturni festival z okroglo mizo s slovenskimi politiki, diskusijo z deželnim glavarjem Haiderjem in gledališkimi predstavami. Akcijo so mdr. predstavili tudi v Trstu, Ljubljani, Torontu in Argentini. Žal je bil tudi ta izredno potrebni in perspektivni projekt le kratkoživ.
SLOVENŠČINA V DRUŽINI
Medtem se je jezikovna situacija med mladimi na južnem Koroškem še zaostrila in šolski nadzornik dr. Teodor Domej je na kulturnem prazniku leta 2010 opozoril na zastrašujoče dejstvo, da je v zadnjih letih med k dvojezičnemu pouku prijavljenimi prvošolci le še petina(!) takih z normalnim znanjem domačega jezika. Ta informacija je marsikoga tako vznemirila, da je začel razmišljati o protistrategiji. Pri KKZ se je rodila zamisel o koncentrirani kampanji za družinski jezik. Projekt Slovenščna v družini je bil predstavljen konec septembra 2010 na celovški univerzi v okviru dolge noči jezikov. Dolgoročno koncipirana akcija vsebuje podporne izjave prominentnih in visoko kompetentnih osebnosti, ki jih objavljamo v Novicah, Nedelji in občinskih listih, propagandni material v različnih oblikah, npr. plakatih, letakih, nalepkah, redni apeli v radiu in na televiziji, zgoščenke narečnih pravljic in pred vsem tudi poziv na zboljšanje ugleda naših koroških narečij.
JEZIKOVNE POČITNICE
Tisti šolski mladini, ki je potrebna dopolnitve jezikovne kompetence, so namenjene Jezikovne počitnice. Od leta 1989 jih KKZ prireja skupaj z Osnovno šolo Grm v Novem mestu, kjer imajo otroci od 11. do 15. leta - teh je vsako leto blizu 40 – nekaj ur pouka, se športno udejstvujejo, hodijo na izlet, najpomembnejše pa je to, da živijo v družinah z vrstniki enake starosti in po možnosti podobnimi interesi, tako da doživljajo slovenski jezik nekaj tednov kot samoumevno komunikacijsko sredstvo in se ga igraje učijo ves čas.
TEDEN MLADIH UMETNIKOV NA REBRCI
Največ mladih pa se vsako leto zbere sredi počitnic na Rebrci na Tednu mladih umetnikov. Teh je kar dva tedna po vrsti vsega skupaj kakih 130, starih med 6. in 12. letom. Med tednom rišejo, slikajo, pojejo, plešejo, oblikujejo, konec tedna pa razveseljujejo starše in prijatelje z nastopom, ki je vedno vsebinsko zaokrožen in brezhibno naštudiran. Že od leta 1981 naprej prireja to uspešnico KKZ skupaj z mladinskim centrom na Rebrci in Katoliško otroško mladino.