Visit us uon Facebook
Logotip KKZ

Krščanska kulturna zveza • Christlicher Kulturverband

Viktringer Ring 26/3, 9020 Klagenfurt/Celovec • tel.: 0 463/51 62 43, faks: 0 463/50 23 79

Krščanska kulturna zveza

1953. Ustanovni občni zbor Krščanske kulturne zveze je bil v Celovcu 30. decembra 1953. Ob ustanovitvi je Krščanska kulturna zveza združila 18 članov, in sicer šest krajvenih društev, enajst farnih mladin in Zvezo absolventk gospodinjskih šol. Prvi predsednik je bil šmihelski župnik Jožef Picej, nadaljnji odborniki so bili Janko Olip, Albert Sadjak, Vinko Zaletel in Milka Hartman. Kot temeljni cilj imenujejo pravila nego in podporo kulturnega in družbenega življenja koroških Slovencev v duhu katoliškega svetovnega nazora.

1957. Medtem ko je bilo kulturno-prosvetno življenje v včlanjenih društvih zelo živo, centralna organizacija na začetku ni imela dosti možnosti za obsežnejše delovanje. Manjkale so tako personalne kakor tudi finančne resurse. Predsedniku Piceju je leta 1957 sledil dr. Pavle Zablatnik, ki je to funkcijo opravljal do leta 1968, ko je bil imenovan za ravnatelja Slovenske gimnazije. V tej dobi so pristopila h Krščanski kulturni zvezi tri društva, ki niso več imela domovine pri Slovenski prosvetni zvezi, in sicer »Rož« iz Št. Jakoba, »Drava« iz Žvabeka in »Kočna« iz Sveč. Z delovanjem je začel tudi oder mladje, ki je imel KKZ za svojega pokrovitelja. Nov zagon je dobilo zborovsko petje pri društvih in v združenem zboru, ko je postal tajnik Zveze Hanzi Gabriel, ki je tudi močno poživil tamburaško gibanje. Leta 1962 je KKZ priredila v celovškem Mestnem gledališču Miklovo Zalo, in od takrat naprej je 8. december praznik slovenskega gledališča z gostovanji vrhunskih gledaliških skupin iz Slovenije in Trsta.

1968. Ko je bil leta 1968 izvoljen za predsednika dr. Erich Prunč, - osrednji tajnik je bil Nužej Tolmajer -, je bilo včlanjenih 26 društev in kulturnih skupin. Z izvolitvijo Prunča je bila signalizirana nova faza v razvoju KKZ. Bil je prvi laik v tej funkciji in se je trudil za večjo odprtost svoje organizacije. Navezal je prve stike z Zvezo kulturnih organizacij Slovenije, se prizadeval za finančno podporo iz Ljubljane in skušal urediti odnos do Slovenske prosvetne zveze, s katero je bil izdelan sporazum, ki je predvideval redne koordinacijske seje in partnersko reševanje odprtih vprašanj. Zaradi poklicne preobremenitve – Prunč je bil zaposlen na univerzi v Gradcu – je predsedništvo odložil že po dveh letih.

1971. Po enoletnem intermezzu, ko je bil predsednik KKZ mladi učitelj Joško Hudl, je bil leta 1971 izvoljen v to funkcijo hodiški župnik Lovro Kaselj. Zdaj končno je mogla Zveza svojega tajnika celodnevno zaposliti, kar je zelo olajšalo kontakte s krajevnimi društvi. Število članov je naraslo na 41, nenazadnje zaradi t.i. dvojnega članstva, kar je nekaj časa bremenilo odnose med KKZ in SPZ, ki je tako rešitev dolgo časa odklanjala, kar je razumljivo, saj je šlo za njene člane, ki so s tem korakom iskali sodelovanje s KKZ. S časom se je stvar polegla in danes imamo na Koroškem 21 društev, ki so včlanjena v obeh centralah.

1978. Sodelovanje med KKZ in SPZ je rodilo nekaj žlahtnih sadov. Tako so npr. skupaj začeli leta 1969 organizirati Koroške kulturne dneve, leta 1978 je bila ustanovljena skupna Glasbena šola, tudi vsakoletna proslava ob slovenskem kulturnem prazniku je že nekaj let skupna zadeva.
Delovanje v okviru KKZ se je organično širilo in poglobilo. Posebne uspehe je mogoče zaznaniti na področju mladinskega gledališča. Sploh pa je mladinsko delo težišče, ki očitno prekriva številne druge dejavnosti. Tudi kulturna izmenjava v deželi in s slovenskimi skupinami in organizacijami v Sloveniji, zamejstvu in zdomstvu ima jasno prioriteto.

1983. Ko je Lovro Kaselj na občnem zboru leta 1983 odložil svojo funkcijo in ga je nasledil dr. Janko Zerzer, je bilo včlanjenih 53 krajevnih društev in manjših skupin. Predsednik Kaselj je prejel leta 1999 za svoje zasluge Tischlerjevo nagrado, ki jo KKZ in NSKS podeljujeta od leta 1980 naprej za posebne zasluge na kulturnem, političnem in gospodarskem področju, medtem ko je priložnostno podeljena Einspielerjeva nagrada namenjena takim neslovenskim sodeželanom, ki so si pridobili posebne zasluge za politiko sprave in mirnega sožitja med večinskim narodom in manjšino.