Biografija:

Lajko Milisavljevič se je rodil 20. 7. 1943 v Beogradu.
Star dve leti se je z materjo vrnil iz izgnanstva v Srbiji. Živel je v Ljutomeru na domu materinih staršev, in obiskoval tamkajšnjo osnovno šolo. Ko mu je bilo deset let, sta se z materjo preselila v Celje. Med šolanjem na gimnaziji in Srednji glasbeni šoli, ki jo je tudi uspešno končal, je pel v priznanem Mladinskem zboru gimnazije Celje, ki ga je vodil prof. Egon Kunej. Po maturi se je odločil za študij gradbeništva na ljubljanski Univerzi in se kot večina Kunejevih pevcev leta 1962 vključil v Akademski pevski zbor „Tone Tomšič“ in v njem sodeloval deset let. Gradbeništvo ni bilo po njegovi meri. Odločil se je za dinamično delo na TV Slovenija, mediju, kjer je kot velik estet in dober poznavalec glasbe, predvsem narodne in zborovske, zelo iskan in cenjen sodelavec.

Delovanje na Koroškem:
Lajko Milisavljevič je že nad trideset let tesno povezan s koroško slovensko kulturno stvarnostjo. Ko je leta 1966 gostoval APZ „Tone Tomšič“ v Celovcu, je Lajko kot pevec navezal prve stike z domačini v Št. Jakobu v Rožu. Kmalu nato je začel zbirati in snemati ljudske pesmi v Rožu in na Zilji. Januarja 1974 je ustanovil Mešani pevski zbor „Rož“ v Št. Jakobu v Rožu, ki ga je od tedaj naprej nepretrgano vodil. V naslednjih letih je nastala vrsta stilnih koncertov, ki so za koroški in tudi slovenski kulturni prostor enkratni. Pri vseh koncertih je zbral celotno gradivo in poskrbel za obdelavo. Poleg tega so izšle za vsak projekt kvalitetne koncertne knjižice, v katerih so objavljeni prispevki raznih strokovnjakov. Prav tako je vsak stilni koncert bil opremljen s primerno sceno in koreografijo.

Kronologija stilnih koncertov:

1975 (januarja) Rožanska ljudska pesem

Slovenske koroške ljudske pesmi v različnih obdelavah. V drugem delu sporeda so bile pesmi izvajane prvič. Izšla je obširna koncertna knjižica s strokovnimi prispevki o koroški ljudski pesmi.

1976 (decembra) Vascit pr Zil

Upodobitev ziljske svatbe v pesmi, besedi, plesu in glasbi v sodelovanju Akademske folklorne skupine „France Marolt“ iz Ljubljane. Štirinajst novih priredb Sama Vremšaka. Izšla je tudi koncertna knjižica.

1980 (marca) Pesmi narodov

Cikel skladb na besedila koroških pesnikov, renesančna in romantična pevska literatura s sodobnimi kompozicijskimi prijemi. 100. nastop MePz „Rož“ (od teh 50 samostojnih koncertov).

1984 (januarja) Šentjakobski vižarji in skladatelji

Stilni koncert ob 10-letnici Mešanega pevskega zbora „Rož“. Pesmi šentjakobskih vižarjev in skladateljev (Miha Andreaš, Janez Dobernik, Franc Treiber, Janez Kajžnik, Franc Rauter in Anton Nagele). Izšla je koncertna knjižica, v kateri so predstavljeni navedeni vižarji in skladatelji.

1988 (marca) Ponižani in razžaljeni

Najobširnejši projekt MePZ „Rož“. Pesmi zatiranih narodov. Vse pesmi so peli v izvirnih jezikih 22 narodov. Multimedialna predstavitev zatiranih narodov in dramatizacija pesmi. Odmevna koncertna turneja po Avstriji, Sloveniji, Italiji in ostali Evropi. Obširna koncertna knjižica, v kateri so predstavljeni zatirani narodi.

1992 (majnika) Pesem upanja

Bogoslužne pesmi monoteističnih verstev - judovstva, islama ter krščanstva. Pristna predstavitev posameznih liturgij in njihovih glasbenih izvirov. Likovna oprema Huga Wulza. Koncertni zvezek s prispevki predstavnikov verstev.

1996 (majnika) Oj, tan stoji na lipa

Ziljski žegen, štehvanje in prvi rej. Vse pesmi je gospod Milisavljevič posnel na Zilji in so bile pri tem koncertu prvič izvajane. Pesmi je priredil Samo Vremšak. Sodelovanje Akademske folklorne skupine „France Marolt“ iz Ljubljane. Izšel je obširen koncertni zvezek.

2001 (poleti) Pesem zbledele zemlje

Sedem uglasbitev indijanskih besedil, ki opevajo obzirno sobivanje narave in človeka, v nadaljevanju pa devet skladb na besedila slovenskih pesnikov Ivana Minattija, Andreja Kokota, Vande Šega, Toneta Kuntnerja in Jožeta Udoviča, iz katerih zaveje globoka zaskrbljenost zaradi človekovega nasilja nad naravo.

Dodatni mejniki ustvarjanja na Koroškem:

Poleg stilnih koncertov šteje med izredne dosežke MePz „Rož“srebrna plaketa pri zborovskem tekmovanju „Naša pesem“ v Maribou leta 1978. Lajko Milisavljevič je tudi dobitnik prve Tischlerjeve nagrade (novembra 1979), najvišjega priznanja koroških Slovencev, ki ga podeljujeta Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev. Nagrado je dobil za zasluge pri odkrivanju , zbiranju in ohranjevanju slovenskega narodnega blaga, predvsem ljudske pesmi na Koroškem. Priznanje je dobil leta 1979. Prav tako je Lajko Milisavljevič sodeloval pri vseh treh osrednjih gledaliških predstavah Krščanske kulturne zveze, ki so nastale v sklopu z raziskavami koroškega bukovnika Andreja Šusterja Drabosnjaka. Pastirska igra (leta 1987 in 2001), Pasijon (leta 1990) in Komedija od zgubljenega sina (leta 1993). Pri vseh treh predstavah je poskrbel za glasbeno opremo in s pevci naštudiral stare pesmi. Leta 1990 je vodil projekt in izvedbo „Pesem o Miklovi Zali“ (Anton Nagele), kantato za soliste, moški, mešani in otroški zbor ter orkester (Radovan Gobec).
Lajko Milisavljevič je bil tudi strokovni sodelavec pri Slovenskem narodopisnem inštitutu „Urban Jarnik“ v Celovcu, kjer je transkribiral posnetke ljudskih pesmi iz Roža in Zilje, ki jih je posnel dr. F. Cigan. To delo je ostalo nedokončano. Pravtako še čaka obdelave „Ziljska ohcet“. Sam je posnel nad 400 ljudskih pesmi po celi južni Koroški. Vodil je tudi razne seminarje in nudil strokovno pomoč in mentorstvo raznim zborom.
Teden dni pred nesrečo (16. oktobra 2002 se je ponesrečil) je na Krščansko kulturno zvezo prinesel 53 trakov napevov Milke Hartmanove, ki jih je posnel leta 1976 in nam jih dal na razpolago za objavo. Izšle bodo v zborniku „Pesmi in napevi Hartmanove Milke, 5. del)
Z vsakoletnih potovanj po celem svetu je zbral ogromno slik in diapozitivov, ki jih je predvajal na raznih predavanjih pri društvih.

decembra 2002

TRI LAJKOVA DESETLETJA

V reviji Naši zbori, letnik 52, 2002, št.1, ki je pravkar izšla v Ljubljani (izdaja Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti), je objavljen obširnejši članek z naslovom »Tematski koncerti Lajka Milisavljeviča z Mešanim pevskim zborom Rož«, ki sem ga napisala na željo uredništva. Za Bilten pa v krajši obliki povzemam vsebino, saj menim, da opozarja na delo in dosežke, ki ne smejo ostati prezrti in neovrednoteni.

Ravno tri desetletja so minila od takrat, ko se je Lajko Milisavljevič poslovil od osrednjega slovenskega zbora Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič. V njem je prepeval deset let od 1962 do 1972, se naužil pevskega izročila ustanovitelja Franceta Marolta in si pridobil korepetitorskih in dirigentskih izkušenj pod Lojzetom Lebičem, Igorjem Lavričem in Markom Munihom. S prijatelji iz zbora je prehodil tako rekoč vso slovensko domovino in zaneslo jih je kajpak tudi na Koroško. Koroška s svojo usodo, pokrajino, ljudmi in njihovim duhovnim izročilom ga je še posebej očarala, zapisal se ji je za vsa leta prav do današnjih dni in malo manjka, pa se bo napolnilo tretje desetletje njegovih popotovanj čez Karavanke.
V tem času se je navezalo marsikatero prijateljstvo in znanstvo, v Št. Jakobu v Rožu je iz skupine navdušenih pevcev, med katerimi so bili številni bratje in sestre Stickerjevi, zrasel Mešani pevski zbor »Rož« pod okriljem domačega prosvetnega društva. Vsi so bili mladi, pripravljeni resno poprijeti za delo, ki je prav v Št. Jakobu že imelo spoštovanja vredno tradicijo, iz skupnega navdušenja, izvirnih zamisli in izkušenj, ki jih je Milisavljevič prinesel iz Ljubljane, se je rodila vrsta zamisli in podvigov, ki bi bili v čast celo kakšni poklicni skupini, če bi jo slovenski zbori sploh imeli.

Poleti 1974 so Šentjakobčani med letovanjem v Portorožu krstili svoj prvi stilni koncert Rožanska ljudska pesem, ki so ga 5. januarja 1975 predstavili še pred domačim občinstvom v Št. Jakobu. Premišljeno izbranih 10 pesmi izpod peres starejših, takrat že pokojnih prirejevalcev ljudskega izročila in prav toliko novih priredb, nastalih za to priložnost po naročilu zbora, je doživelo navdušen sprejem. Koncert, ki je bil domiselno komentiran in pospremljen z bogato spremno brošuro, je doživel 27 ponovitev po Koroškem, po Sloveniji in zamejski Primorski.

V sezoni 1976/77 so navdušili z novo predstavo: Vascit pr Zile je nastala iz etnomuzikoloških popotovanj Lajka Milisavljeviča po Zilji, kjer je posnel in zapisal vrsto svatbenih pesmi. Ponudil jih je v obdelavo skladatelju Samu Vremšaku, ki je svojo že znano obdelavo sedmih svatbenih pesmi dopolnil s 16 novimi iz Milisavljevičeve nabirke. Nastala je učinkovito predstava, v katero se je imenitno vključil še nastop Akademske folklorne skupine France Marolt iz Ljubljane. Tudi tokrat jo je spremljala skrbno in strokovno izdatno pripravljena programska knjižica. Večer je doživel 17 ponovitev, eno tudi v Ziljski dolini, na domu nekdanjega koroškega narodnega poslanca Franca Grafenauerja

S tretjim stilnim sporedom leta 1979 so se pevci ozrli po svetu: Pesmi narodov so sestavili v prvem delu iz priljubljenih del slovenskih skladateljev, v drugem delu pa so zapeli v osmih različnih jezikih, od latinščine do lužiške srbščine. Spet so prišle do izraza apezejevske izkušnje in dobro poznavanje notnih arhivov.

Četrti stilni koncert naj bi se imenoval Koroška zemlja. To je bila velikopotezna zamisel Lajka Milisavljeviča: izbrane angažirane verze koroških pesnikov je ponudil v uglasbitev slovenskim skladateljem Tomcu, Vremšaku, Liparju, Gobcu, Nageletu, Vrabcu, Weingerlu in Ježu. Nastal je niz skladb, ki pa so v nekaterih primerih s svojo zahtevnostjo presegle zborove moči in še do danes niso bile izvedene. Zamisel stilnega koncerta tokrat sicer ni zaživela kot celota, vendarle pa v posameznih izvedbah, ki so se izkazale kot plodna zamisel. Nekatere skladbe so za Šentjakobčani kmalu povzeli še drugi slovenski zbori (n. pr. Vrabec-Kuchling: Rdeč zaton, Jež-G. Januš: Stric).
Za drugi del tega stilnega koncerta je Lajko uspel nagovoriti takrat častitljivih 90 let starega Zdravka Švikeršiča, da je spet prijel za pero in za mešani zbor napisal celo zbirko novih priredb. Nekaj jih je izvedel šentjakobski »Rož«, nekaj pa zbor nekdanjih apezejevcev »Lipa zelenela je…«, ki so s svojim nastopom počastili Švikaršičevo neverjetno 101. vigred leta 1986.

Leta 1984 je mešani pevski zbor SPD »Rož« desetletnico dela proslavil spet z duhovito zamislijo, ki je bila uprizorjena samo enkrat v Št. Jakobu: koncert Šentjakobski vižarji in skladatelji je na odrsko privlačen in kostumsko obogaten način spomnil na domače glasbenike Miho Andreaša, Janeza Dobernika Afernika, Franca Treiberja, Janeza Kajžnika, Franca Rauterja in Antona Nageleta, ki je kot edini živeči ob tej priložnosti doživel še posebno počastitev.

V letu 1988 so po večletnih napornih raziskavah in pripravah Lajko Milisavljevič in člani zbora pripravili izjemno odmevno predstavo Ponižani in razžaljeni. S sporedom 22 pesmi ogroženih manjših vseh celin, ki so jih predstavili v izvirnih jezikih in v domiselni odrski koreografiji, dopolnili pa še z dokumentarnim slikovnim gradivom in obsežno programsko knjižico, so nastopili kar 55-krat po širši Koroški, Tirolski, na Tržaškem, v Benečiji, povabilo jih je popeljalo tudi v Salzburg, v Berlin in med Lužiške Srbe, v Ljubljani pa je zbor nastopil v Cankarjevem domu, pred TV kamerami, ki so v neposrednem prenosu predstavile šentjakobsko pevsko poslanico vsej Sloveniji. ORF je kasneje omogočil izdelavo filma po zamisli režiserja in člana zbora Marjana Stickerja.

Leta 1992 je na premieri v Šentjakobu zaživela Pesem upanja, spored štirih verskih obredov (pravoslavnega, judovskega, mohamedanskega in južnoameriškega katoliškega), spet v domiselni koreografski in kostumsko scenski postavitvi. Programska knjižica je bila primerno nadaljevanje podobnih brošur prejšnjih koncertov. Več kot trideset ponovitev predstave zgovorno priča o njenem uspehu.

Spomladi 1995 so se Šentjakobčani lotili ziljskih žegnanjskih pesmi, za katere so menili, da so po krivici zanemarjene v našem izročilu. Gradivo, nabrano na terenu, je Lajko Milisavljevič zopet izročil v obdelavo Samu Vremšaku, s sodelovanjem Akademske folklorne skupine France Marolt in koreografom Mirkom Ramovšem iz Ljubljane je nastala predstava Oj, tan stoji 'na lipa. Bila je dvakrat ponovljena, programska knjižica pa spet skrbno in strokovno tehtno pripravljena.

Po večletnih naporih in pripravah je poleti 2001 v Št. Petru pri Št. Jakobu doživel premiero spored ekološko ubranih besedil iz indijanske in slovenske poezije, ki jih je Milisavljevič zaupal v uglasbitev mlademu primorskemu skladatelju Bojanu Glavini. S sodelovanjem režiserja Marjana Stickra je nastala predstava Pesem zbledele zemlje. Programska knjižica jo je pospremila z objavo vseh besedil. Zbor je koncert ponovil doslej v Kopru, Bovcu in na Prevaljah.

Pevci in pevke zbora »Rož« in Lajko Milisavljevič so v treh desetletjih jasno začrtali svoj ustvarjalni in poustvarjalni ris: poglobili so se v domače izročilo, se poklonili domačim ustvarjalcem, šolanim in samoukom, se ozrli po svetu in se odločno zavzeli za spoštovanje in sožitje različnih kultur, za človeško dostojanstvo, pa tudi za dostojanstvo narave. S svojimi sporočili so prerasli prostor delovanja ljubiteljskega zbora, kaj šele manjšinskega. Bili so edini slovenski koroški zbor, ki mu je nemško občinstvo prisluhnilo zaradi programske teže. Na njihovo vzpodbudo je nastala vrsta novih skladb, večina jih je bila tudi objavljenih v posebnih zbirkah ali posamezno. Zborovo delo se zrcali tudi v vrsti radijskih in TV posnetkov, na kaseti in CD, koncert Pesem upanja je pospremil celo zborovski seminar.
Lajko Milisavljevič je z zborom ali posameznimi pevci večkrat sodeloval tudi na koncertih Koroška poje, pri uprizoritvah Drabosnjakovih iger, na Festivalu Revolucija in glasba leta 1979, na Naši pesmi 1978 v Mariboru pa je zbor osvojil srebrno odličje, kar je doslej najboljša uvrstitev kakega slovenskega koroškega zbora na tem osrednjem slovenskem zborovskem tekmovanju.
Lajko Milisavljevič si je z delom z zborom »Rož«, ob tem pa še z dolgoletnim etnomuzikološkim raziskovalnim delom prislužil častno prvo podelitev Tischlerjeve nagrade. Tisti, ki delo zbora in Lajka Milisavljeviča spremljalo že leta, pa vemo, da so vsi skupaj v svoje delovanje vložili neizmerno veliko dela in domislekov, požrtvovalnosti in nadarjenosti, premagati so morali marsikatero notranjo in zunanjo težavo, se odreči marsikateri zasebni želji, njihovo plačilo pa je bilo priznanje občinstva in zanos skupnega ustvarjanja, dolgega domala tri desetletja. Kolikokrat se je Lajko Milisavljevič v teh letih pripeljal iz Ljubljane na Koroško, še sam ne ve, a na »prehojeni« poti ostajajo sledi, vredne izjemnega občudovanja in prejkone - neponovljive.

Jasna Nemec Novak, v Ljubljani, junija 2002