12.11.2012
„Fraze so jim samo potrebno orodje!“ - Ivan Cankar
Kamor se obrneš, v vsakem časopisu, v vseh poročilih, v vsakem pogovoru, povsod, prav povsod argument – treba je stisniti pasove, moramo končno začeti šparati, ne moremo več tako razdajati kot doslej, sicer bo vsega konec. Treba je varčevati v sociali, moramo prihraniti denar v kulturi, v šolstvu ... Ljudje se morajo končno naučiti živeti samostojno na lastno odgovornost, kolikor pač znajo in zmorejo. Družba se ne more več brigati za vse tiste, ki se ne znajdejo v življenju, ki so preslabotni za to, da bi se skozi življenje prebijali sami. Treba je vse to storiti, Za narodov blagor! Sicer bo šel cel naš sistem po drči. Naš sistem, ki nam dovoljuje, da v življenju samo zabušavamo, ničesar ne delamo, se klatimo samo od ene socialne ustanove do druge, naš sistem, ki ga vsi zapovrstjo samo cuzimo, tako da smo ga končno izcuzili do amena! In kaj sedaj? Kaj nam bo vendar vsa ta sociala, kaj izobrazba in kaj šele ta brezvezna kultura! Kaj nam bodo vse te govorance o družbeni solidarnosti, humanizmu ali celo o zaščiti manjšin. Fraze, kot so družbena in oeloveška pisanost, ob kateri oplajamo drug drugega, se učimo strpnosti in naoeel drugaoenega razmišljanja. V koš zgodovine z vsemi temi ideali. Vse Za narodov blagor! Nimamo se več kaj hecati. Denarja zmanjkuje vsepovsod. Vsepovsod samo kriza! Rajni teoretik samoupravljanja, ki je prav tako že leta nazaj preminul, Edvard Kardelj, je zapisal nekako takole: „Sreče človeku ne more dati niti narod, niti država, niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam.“ A ni imel prav? Vsak je sam svoje sreče kovač! pravi tudi ljudski pregovor. Torej, kaj čmo, kaj se hočemo buniti? Proti komu? Vsak in vsaka skupina zase naj gleda, kako se bo izmazala iz te situacije, se nazadnje lahko vzpela iz tega pepela! A bo sploh lahko še kdo vzletel, ali pa samo tisti, ki danes že letijo daleč nad vsako realnostjo, daleč nad maso vseh mičkenih. Ko človek do določene mere vzleti nad druge, ga termika kar sama od sebe dviguje naprej v višine, ni mu treba storiti ničesar več. Samo krila razprostre in gleda, da mirno in brez hitrih sunkov in sprememb leži na dobro postlani zraoeni posteljici. Včasih lahko malo pogleda dol, se sladko nasmeji tistim, ki ga od spodaj gledajo, jim vrže dol kak majhen košček nečesa, za kar mu samemu ni mar in seveda si mora, kljub udobju in sproščenosti od časa do časa sprazniti tudi črevesa. Od zgoraj dol ima seveda boljši pogled na situacijo, se pravi, da spozna vsako še tako majhno spremembo in nepriliko. Iz te pozicije lahko bolj objektivno oceni, kaj je v tem primeru treba storiti državi ali narodu. Rabimo ga, da nam daje popravke, nam daje ocene kot so A++ ali B-. In takoj se znajdemo in vemo, da se bo treba še bolj potruditi, sicer bomo zabredli v še hujšo godljo. Kako lepo je imeti take korekture, ki dajejo varnost, ki nas uvrščajo v sistem, da točno vemo za svojo pozicijo, ali smo med pridnimi ali pa že med propadajočeimi. Nihče vendar noče nikomur kaj slabega! Vsi se samo trudijo Za narodov blagor!
Vsi! Škoda le, da je tam gori v tistih višinah, na tistih zračnih posteljicah od časa do časa tudi še kdo drug, da je tudi tam že včasih kak siten sosed, s katerim se je treba zmeniti za meje. Žal ima tudi on pod sabo neko nedefinirano maso ljudi, ki iz vsega srca in predvsem trebuha piha navzgor, da ga drži v višini. Vsi ti pihajočei, spihani ljudje se bojijo zanj. In sedaj po vsem tem mirnem letenju, ko je človek (a je sploh človek?) že mislil, da lahko mirno lebdi v neskončnost, se ti priklati takle sosed, ki ga morda od same vznesenosti že skorajda nese višje kot tebe. Zdaj je zadnji čas! Treba bo kaj storiti.
To pa zares ne gre, da bi kar tako letel mimo! Tu je vendar prostora samo za enega in narod lahko sledi samo enemu. Tako se narod lahko povzpne visoko nad druge narode.V enotnosti je moč – je nekoč rekel nekdo, ki je nato samo nekaj let vodil neki sistem, ki je bil sicer zasnovan na tisoč let! Ali pa je to rekel njegov konkurent?
Da ne bo nesporazuma. Kardeljev nauk se ne konča tako, kot zgoraj napisano. Takole nadaljuje: „Toda ne sam kot posameznik, ampak samo v enakopravnih
odnosih z drugimi ljudmi.“
Marjan Štikar, režiser
več o predstavi: “Za narodov blagor”, 8. decembra v Mestnem gledališču Celovec