Visit us uon Facebook
Logotip KKZ

Krščanska kulturna zveza • Christlicher Kulturverband

Viktringer Ring 26/3, 9020 Klagenfurt/Celovec • tel.: 0 463/51 62 43, faks: 0 463/50 23 79

... začelo se je pred tridesetimi leti

30 let neprekinjene, organizirane dejavnosti za lutkarstvo in mladinsko gledališče na Koroškem

uredila: Michaela Fugger

KKZ, Celovec 2005

Cena: € / +poštnina

Anton Nagele "Živeti hočemo"

Nemec Novak Jasna

Dobrih 700 strani obsega knjiga, ki jo založnica KKZ te dni dodaja k podobno zajetnim zbornikom o Tomažu Holmarju, Milki Hartman in Lovru Kaslju. Tako se zaključuje zamisel, ki jo je sprožil pred nekaj več kot štirimi leti Nužej Tolmajer, namreč, da bi bilo treba zbrati skladateljsko zapuščino Antona Nageleta, ki je v rodnem Št. Jakobu v Rožu zatisnil oči leta 1992, star 82 let. Da je njegov opus pomemben prispevek k slovenski koroški kulturni podobi, je opozoril Lajko Milisavljevič, ko je z mešanim zborom SPD ROŽ v Št. Jakobu poustvaril vrsto Nageletovih skladb, pripomogel pa je tudi k orkestrirani izvedbi njegove kantate Pesem o Miklovi Zali.
Redakcijo petih notnih zbirk je prevzel Egi Gašperšič, za biografski članek o skladatelju je Nužej Tolmajer nagovoril podpisano. Kmalu se je izkazalo, da je življenjsko zgodbo skladatelja težko razumeti brez širšega prikaza dogajanja v času, ki sta ga zaznamovali dve svetovni vojni, prestavljanje državnih meja in slejkoprej trda borba koroških Slovencev za svoj jezik. Da je šlo tudi za slovensko koroško pesem, se je rado spregledalo, saj je bila odrinjena v ljubiteljsko zborovsko dejavnost in v proučevanje etnomuzikologom. KKZ je soglašala s predlogom, da se razširjeno gradivo zajame v poseben zbornik, še zlasti, ker se je izkazalo, da je bil Anton Nagele dejaven tudi na literarnem področju. Ta del zapuščine je obdelal za zbornik dr. Miha Vrbinc.
V zadoščenje mi je, da se je posrečilo zbrati tudi obširno slikovno gradivo in upam, da bo založniški napor KKZ nagovoril čim širši krog bralcev ne le na Koroškem, ampak tudi v matični domovini. Naj bo delo oddolžitev ne le Nageletu, ampak tudi številnim pevcem in pevovodjem, ki jih glasbena zgodovina komaj kdaj omenja, pa so vendarle bistveno soustvarjali našo pevsko podobo. Naj ne bo pozabljeno, da je bil med njimi tudi Lajko Milisavljevič.

Jasna Nemec Novak, Log pri Brezovici, 16. decembra 2004


KKZ, Celovec 2004

Cena: € 25,- +poštnina

Brata Srienc - Kristo in Mirko

Makarovič Marija

V knjigi je predstavljeno najprej delo in življenje msgr. Krista Srienca, nato pa še šolskega upravitelja Mirka Srienca.
Kristo Srienc je bil rojen 23. decembra 1910 in je po ljudski šoli na Suhi in gimnaziji zaključil študij teologije. Disertacijo je napisal na temo: Das Kirchenjahr im religiösen Brauchtum der Kärntner Slowenen, Ausgewählte Fragen. Innsbruck 1937. Dolga leta je bil župnik v Šmihelu in dekan dekanije Pliberk. Poleg dušnega pastirstva se je uveljavljal tudi kot pisatelj del s socialno in narodnostno vsebino. Bil je napreden kmet, čebelar in zavzet lovec.
Mirko Srienc se je rodil 12. julija 1921. Po končani ljudski šoli in gimnaziji se je odločil za poklic učitelja. Bil je dolgoletni dvojezični učitelj in urednik šolskega lista Mladi rod.
Oba brata sta posvetila svoje življenje ljudem in slovenskemu narodu, Kristo kot duhovnik in Mirko kot učitelj.
V okviru našega založniškega programa hočemo ohraniti trajen spominski zapis o duhovniku, kulturno političnem delavcu in literatu Kristu Sriencu ter učitelju Mirku Sriencu, z izdajo tega zbornika.


KKZ, Celovec 2006

Cena: € 20,- +poštnina

ISBN: 3-7086-0264-6

Das Gailtal Die slowenische Volkstracht in Wort und Bild

Makarovič Marija

KKZ, Celovec, 1992

Cena: € 13,- +poštnina

Dies Irae Upodobitve Poslednje sodbe v koroški umetnosti

Vilhar-Turk Breda

Letošnje leto je proglašeno za leto kulturne dediščine. Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik in Krščanska kulturna zveza v Celovcu sta prisluhnila tej pobudi in izdala knjigo, ki pripoveduje o zanimivem segmentu koroške umetnostne zapuščine. Knjiga avtorice Brede Vilhar je namenjena predstavitvi upodobitvam Poslednje sodbe v koroškem slikarstvu, ki uživa v srednjeveških freskah kot motiv neverjetno priljubljenost. Sicer je upodabljanje tega dogodka vseh dogodkov stalnica v repertoarju krščanske umetnosti od njenih najzgodnejših časov. Vir so sv. pismo, tako stare kot nove zaveze, teološki spisi od prvih stoletij krščanstva naprej, številna svetniška zamaknjenja v srednjem veku in še številnejši pridigarji. Posreden vpliv avtorica pripisuje tudi Dantejevi Božanski komediji in nabožni dramatiki.
V knjigi o upodobitvah Poslednje sodbe na Koroškem je zajetih okrog 80 spomenikov, od najstarejših na prehodu romanike v gotiko, mimo številnih obveznih upodobitev, ki so pomenile standarden okras gotskih cerkvic po vsej deželi, z viškom v cerkvi na Vrati, do najmogočnejše vseh karantanskih katedral v Gospe Sveti. Za najlepšo poslednjo sodbo je avtorica proglasila renesančno delo Urbana Görtschacherja v Millstattu. Prikazala je tudi nekaj ohranjenega baroka, pa tudi novejše upodobitve, kot je to Mrtvaški ples Kiki Kogelnikove na Kamnu. Knjiga je ilustrirana s fotografijami, ki so delo Bojana Barbirja iz Ljubljane.

Izdal in založil: KKZ, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik.
Celovec 2002.

Cena: € / +poštnina

Dobrla vas in okolica Iz preteklosti v sedanjost

Makarovič Marija

KKZ - SNI UJ - SPD Srce, Celovec 1996

Cena: € 25,- +poštnina

Duhovnik, glasbenik, vzgojitelj

Cigan France

Krščanska kulturna zveza , Celovec 2002

Cena: € 18,- +poštnina

Erlebte Architektur in Südkärnten (razprodano)

Fister Peter

KKZ, Celovec 1991

Cena: € / +poštnina

Gledališki svet Vinka Zaletela

Logar Maja

KKZ, Celovec 2000

Cena: € 6,- +poštnina

Igrajmo se z lutkami

Varl Breda

Knjiga Igrajmo se z lutkami zajema osemletno ustvarjalno delo, ki sva ga skupaj z možem Tinetom opravila na vsakoletnih ustvarjalnih počitnicah na Rebrci na avstrijskem Koroškem. Več kot petsto otrok, starih od šest do dvanajst let, je v tem času ob drugih dejavnostih izdelalo tehnološko raznovrstne lutke in z njimi plesalo, pelo, ustvarjalo izmišljene zgodbe. . . (Breda Varl), v knjigi tudi 8 pesmic z notami
Ilustrirala in opremila: Breda Varl

Izdajatelj: KKZ v Celovcu
Založnik: Mohrojeva družba, Celovec, Dunaj, Ljubljana, 1998

Cena: € 17,- +poštnina

Knjige in koroški Slovenci (raziskava)

Sketelj Polona

Raziskava slovenskega knjižnega trga na južnem Koroškem v Avstriji

KKZ - SNI Urban Jarnik, Celovec 1996

Cena: € / +poštnina

Ko Bistrice jez je šumel pesmi in pripovedi

Pernat Janez

uredila: Marija Makarovič

KKZ, Celovec 2007

Cena: € 22,- +poštnina

ISBN: 987-3-7086-0237-0

Lovro Kaselj

Makarovič Marija

duhovnik, publicist, literat, urednik mesečnika “Druzina in dom”
in dolgoletni predsednik Krščanske kulturne zveze in človek,
ki je s svojim vsestransko ustvarjalnim delom
za kulturni blagor koroških slovencev zaznamoval
drugo polovico dvajsetega stoletja. 
Nekaj spoštljivih besed o gospodu župniku Lovru Kaslju, ki je živel po načelu: »Ne kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.«

Z gospodom Lovrom Kasljem, hodiškim župnikom, sva se dogovorila za skorajšnji daljši pogovor o njegovem življenju in delu, ko se je 4. marca 2001 v Koncertni hiši v Celovcu s številnimi drugimi koroškimi Slovenci in njihovimi prijatelji udeležil 29. koncerta KOROŠKA POJE.
V tistem času sem sicer še na Obirskem zapisovala življenjsko pripoved župnika Tolmaža Holmarja. Zapisovanje pa se je zavleklo dlje, kot sem načrtovala. Zato sva se prvikrat srečala z gospodom Kasljem šele poleti leta 2002. Kar nekaj tednov sva se po nekaj ur pogovarjala v hodiškem župnišču, kjer je bilo, vsaj meni, tudi v času visokega poletja prijetno ogrniti kakšno zimsko oblačilo v bran pred hladom, ki je vel iz debelih zidov.
Med najinim pogovorom o njegovem življenju in delu sem nekajkrat pomislila na Boetiusov stavek: »Če nimaš lastnega sijaja, te sijaj drugih ne bo osvetlil.« Spomnila pa sem se tudi lastnega spoznanja, ki se je oblikovalo v dolgih letih ob stiku z različnimi ljudmi: So ljudje, moški in ženske, mladi in stari, lepi in manj lepi, bogati in manj bogati, vplivni in tudi ne, izobraženi in tudi ne, ki si na vse načine prizadevajo, da bi dajali vtis »pravega gospoda, prave gospe«, pa se jim vsa prizadevanja izjalovijo, ker ne obvladajo kulture jezika, kulture obnašanja, kulture odnosa do ljudi.
V pogovorih s hodiškim župnikom Lovrom Kasljem, ki je na pragu devetdesetih let vseskozi jedrnato, pretehtano, obvladano in v blagodejno lepi slovenščini odgovarjal na moja vprašanja, sem morala pač priznati, da se pogovarjam s človekom, ki mu je bil od rojstva dan lastni sijaj in ki se mu nikoli v življenju ni bilo treba truditi, da bi dajal videz gospoda, ker preprosto je »gospod« v najbolj žlahtnem pomenu te besede. Gospod, o katerem sem že po prvem pogovoru zaslutila, da mu knjiga o njegovem življenju popolnoma nič ne pomeni, pa je kljub temu prijazno, vljudno in s premislekom sodeloval v najinem pogovoru, se trudil z dokumentiranjem fotografij in različnega drugega gradiva. A se vendar ni samo trudil. Ob nekaterih s fotografijami obnovljenih spominih se je prav iskreno razveselil in kar nekam mladostno razvnel, ko je govoril o tem ali onem sošolcu, profesorju, sobratu in drugih ljudeh, s katerimi je bil prihajal v stik. Naj je bilo to še doma v njegovi rojstni Stari vasi, zafarani Grebinjskemu Kloštru, ali pa kasneje, ko je bil gimnazijec, bogoslovec, duhovnik, urednik Družine in doma in predsednik Krščanske kulturne zveze.
V najinih pogovorih pa sem morala tudi ugotavljati, da je ob svojem duhovniškem poklicu vseskozi zavzeto in neomahljivo živel in deloval za slovenstvo.

Lovro Kaselj je že kot otrok spoznal, da živi v okolju dveh različnih jezikovnih svetov in s to različnostjo povezanih medsebojnih odnosov ali kot sam pravi v svoji avtobiografiji: »V šoli je bil nemški, doma slovenski svet ... Vseeno sem že kot otrok občutil nemško sovražnost. Čutil sem, da me nemški sošolci odklanjajo. Ko sem bil v četrtem razredu ljudske šole, so nekateri nemški sošolci vse, ki smo bili Slovenci, prav zavestno zmerjali s čuši ...«
Ob podobnih bridkih spoznanjih, ki so ga Slovencem sovržni starši sejali v srca svojih otrok,se je moral že v mladih letih odločiti – vsekakor ob zgledu narodnostno zavednih staršev – ali bo ostal Slovenec ali ne. »Prišel je pač dan, ko si se vprašal, kaj si, kdo si. Odgovoril sem si, da sem Slovenec. Zaslomba mi je bila družina.«

Lovro Kaselj se je rodil leta 1913, torej leto dni pred začetkom prve svetovne vojne, ki jo je poznal samo iz pripovedovanja, in sedem let pred plebiscitom, ko je poplebiscitni čas v njegovo otroško dušo vtisnil neizbrisne spomine nemčurskega sovraštva do zavednih Slovencev ali kar Slovencev nasploh.
V njegovi rojstni Stari vasi pri Grebinju in tudi v sosednjem Grebinjskem Kloštru so govorili slovensko vsaj še med svetovnima vojnama, ne pa tudi v sosednjem Grebinju, kjer je bil z redkimi izjemami pogovorni jezik nemški.
Kasljeva, po domače Foštelnova družina, je slovela kot družina zavednih Slovencev. Slovensko narodnostno zavednost, ki je vzkalila in se kalila ob očetu in materi in tudi v odporu do sovražnega nemčurskega okolja, je Lovro samoumevno gojil, utrjeval in izpričeval tudi kasneje kot duhovnik, kot pesnik in publicist v visokem slovenskem knjižnem jeziku, kot urednik Vere in doma oziroma Družine in doma in kot predsednik Krščanske kulturne zveze. Prav tako samoumevno je govoril v domačem podjunskem ali rožanskem narečju z domačimi in s farani, kjer koli že je služboval.

Nekako do druge svetovne vojne so imeli velik, če že ne edini vpliv na morebitno nadaljevanje šolanja nekaterih kmečkih in delavskih otrok tudi na Koroškem predvsem ljudskošolski učitelji in domači duhovniki. Nemalokrat je bila prav njihova zasluga – če so ugotovili, da je otrok dovolj bister za gimnazijo – da so predlagali otrokovim staršem, naj mu omogočijo nadaljnje šolanje. O tem priča tudi Kasljev primer: »Mene in potem tudi očeta je nagovoril za nadaljnje šolanje gospod kaplan Franc Pirker v Grebinju. Bil je Nemec iz Labotske doline.«

Na gimnaziji se je Lovro prvikrat resneje zavedel, da se mora poglobiti v učenje slovenskega jezika. Na to njegovo odločitev je sicer nehote vplival profesor slovenščine dr. Hans Widder iz Borovelj. Osramotil ga je pred vsem razredom, ko je prebral njegov prosti spis, v katerem je bilo očitno, da ni razumel naslova naloge. »Pač ni bil toliko psihologa, da bi me razumel, marveč je vse moje oslarije prebral pred celim razredom. Zelo sem bil prizadet ... Zaklel sem se, da se bom vpregel v voz. Za cilj sem si postavil, da postanem v slovenščini tako popoln kot v nemščini ...«
Po končani gimnaziji so prijatelji vabili mladega Lovra, naj nadaljuje študij na Dunaju. Sam je uvidel, da ga starši ne bi mogli vzdrževati, po drugi strani pa tudi ne bi želeli, da bi šel študirat na Dunaj, kar so mu tudi odločno povedali: »Zato te nismo podpirali na gimnaziji, da bi šel študirat na Dunaj.« Tako se je 1934. leta vpisal na filozofijo in teologijo takratnega bogoslovja v Celovcu.
Šele proti koncu študija se je odločil, da bo postal duhovnik. O morebitnih dilemah, postati duhovnik ali ne, se ni pogovarjal s kolegi. »Odločiti se moraš sam.«

V duhovnika je bil posvečen v kraju St. Georgen am Längsee/Št Jurij ob Dolgem jezeru, kamor so med vojno preselili iz Celovca bogoslovce oziroma študij teologije. Novo mašo je obhajal v domači fari v Grebinjskem Kloštru leta 1939. Potem je spočetka kot kaplan, kasneje pa kot provizor in župnik služboval v Slovenjem Plajberku, Šmarjeti v Rožu, Št. Jakobu v Rožu, Pliberku, na Pečnici, v Št. Vidu v Podjuni in Hodišah.

Obdobje »hitlerije« je preživel nekaj časa v Pliberku, večinoma pa na Pečnici. Čeprav je bilo zaukazano: »Kärntner spricht deutsch!« se je s pečniškimi farani pogovarjal slovensko. To je bil čas, ko je bilo prepovedano tudi petje slovenskih cerkvenih pesmi pri bogoslužju. S pliberško organistinjo Pavlo Silan sta tako rekoč salomonsko rešila slovenske pesmi pred prevajanjem v nemščino, ker jih je Kaselj raje kot v nemščino – kar se je splošno dogajalo – prevedel v latinščino.
Kaselj je najdlje opravljal svojo duhovniško službo v Hodišah. Celih petdeset let.
Ko je leta 1952 prevzel faro v Hodišah, je čutil veliko razliko v primeri s prejšnjo šentviško faro v Podjuni ali kar s Podjunčani. V Podjuni je še vladala slovenska zavest. Tudi mladina je bila zagnana za kulturno delovanje. V cerkvi ni bilo treba spregovoriti niti ene nemške besede, ker so vsi farani govorili slovensko. Narodna zavednost je bila veliko bolj razvita in očitna kot v Hodišah, kjer je razvoj turizma še pospeševal to stanje. Danes v Hodišah le še redkokje govorijo slovensko, po Kasljevi zaslugi pa še vedno pojejo slovensko.
Župnik Kaselj se je kljub očitnemu prevladovanju ponemčenih Slovencev dobro počutil v Hodišah. S farani je bil vedno v dobrih odnosih. »Tukaj v Hodišah je še precej družin, pri katerih se počutim kot doma. Te družine so tudi steber farnega življenja.«
Na dobro počutje pa je nedvomno vplivala tudi njegova nadvse skrbna sestra Mici, ki mu je gospodinjila že v Št. Vidu.

Vseeno se je občasno odtegnil domačemu udobju in odšel na potovanje, sprva kar s svojim motorjem »Puch-Rollerjem«. V nekatere kraje se je večkrat vračal in vedno znova občudoval tamkajšnje umetniške stvaritve.

Vse kaže, da mu je bila najbolj pri srcu Italija in med njimi mesta Firence, Milano, Assisi. Mudil pa se je tudi v Švici, na Portugalskem, Madžarskem, v severni Nemčiji in v Jugoslaviji. »Občudoval sem tamkajšnjo stavbno dediščino in likovne stvaritve ... Še vedno rad občasno pregledujem knjige in kataloge, ki sem jih prinesel s potovanj in podoživljam čudovite stvaritve kiparjev, slikarjev in arhitektov.«
Njegovi, deloma tudi v tej knjigi objavljeni članki o deželah in krajih, ki jih je obiskal, tako rekoč vriskajo od radosti, da jih je lahko videl in občudoval,

Lovro Kaselj vsekakor ni bil človek, ki bi zadostoval samemu sebi. V svojem dolgem in vsestransko ustvarjalnem življenju je srečal veliko ljudi. Z nekaterimi pa ga je družilo prijateljstvo, ki je temeljilo na razumevajočem in tudi na spoštljivem medsebojnem odnosu.

Med pogovorom o njegovem devet let starejšem prijatelju dr. Janku Mikuli se je čutilo, da sta si bila blizu po načinu razmišljanja, ki se ni ukvarjalo z nepomembnimi rečmi. Kljub nekakšni Mikulovi neprikriti vzvišenosti in večnemu nemiru in nezadovoljstvu, ki ga je podžigala želja uiti v širni svet – kar se mu je nazadnje tudi posrečilo – ga je Kaselj cenil zaradi njegovega iskrega razmišljanja, znanja in ne nazadnje tudi pikrega humorja.
S slikarjem Wernerjem Bergom pa ga je vezalo veliko medsebojno spoštovanje, čeprav sta se le redko srečala. O tem pričajo tudi naslednje Kasljeve besede. »Malo pred njegovim povsem nepričakovanim in tihim odhodom s tega sveta, sva se srečala v Celovcu. Med pogovorom mi je mimogrede omenil, da mi je v Mohorjevi knjigarni v Celovcu pustil svojo sliko za poklon. Na sliki, ki visi v moji sobi, je Bergovo posvetilo: Zu Lorenzi für Hochw. Herrn Pfarrer Lovro Kassl in Herzlichkeit und Hochschätzung: W. B. Rutarhof, Weinachten 1977. Vsekakor sem bil presenečen nad njegovim poklonom, ki pa mi je pomenil nekakšno priznanje duhovne sorodnosti. Čeprav sva se tu in tam srečala, se nikoli nisva spuščala v kakšne osebne pogovore. Čutil pa sem, da vlada med nama medsebojno spoštovanje. Ob njegovi smrti sem bil resnično pretresen. V njegov spomin sem napisal članek Werner Berg – slikar našega človeka.«

Lovro Kaselj je bil in je še vedno predan svojemu slovenskemu maternemu narečju in slovenskemu knjižnemu jeziku, čeprav zavidljivo obvlada tudi deželni nemški jezik. Svojo predanost slovenščini je vedno znova izpričeval s svojo odlično govorno in pisno knjižno slovenščino. Tudi zato je bilo samoumevno, da je bil predlagan in izbran za urednika mesečnika Vere in doma, ki se je pod njegovim uredništvom kmalu preimenoval v Družino in dom. Nekaj časa je bil urednik že v študentskih letih, čeprav tedaj po obliki, ne pa tudi po vsebini skromnega in na roke napisanega glasila slovenskih bogoslovcev, imenovanega Bratoljub. Tako kot nekateri drugi bogoslovci je tudi Kaselj – tako je podpisan pod prispevki – v Bratoljubu pridno objavljal. ( Vsi v Bratoljubu objavljeni prispevki in nekatera druga Kasljeva dela so uvrščeni v pričujoči knjigi v poglavje IZBRANA DELA LOVRA KASLJA.)

Ko je prevzel uredništvo Vere in doma, je najprej dosegel spremembo naslova v Družino in dom in tudi spremembo vsebine. Zakaj o verskih rečeh je bil govor v Nedelji, Družina in dom pa naj bi bila namenjena tudi posvetnim temam, ki zadevajo tako družino kot dom, v katerem živi družina. Ko je bil urednik, res ni držal rok križem. V vsaki številki najdemo tudi po en njegov članek. Sprva se je podpisoval s kraticama LK, kasneje pa z LKH, včasih pa tudi s polnim imenom Lovro Kaselj. Poleg tem, ki so se nanašale na cerkvene praznike, se je premišljeno loteval tudi takšnih, s katerimi je skušal ohranjati vedno bolj opazno zamirajočo narodnostno zavednost.
V najinem pogovoru je večkrat poudaril: »Meni je šlo vedno in povsod le za slovensko narodno stvar. V tem kontekstu sem skušal imeti načelni odnos do doma, do naroda in zlasti do kulturne dejavnosti med našimi ljudmi, med našim ljudstvom. Bolj kot politika, ki nikoli ni bila enotna, se mi je zdela pomembna kultura, celovita prosveta, ki vzdržuje narod. Vsekakor je pozitivna politika pomembna za narodov obstoj. Zakaj politika je življenje. Toda pozitivna politika, ki gradi in ne podira! Zato je boj za oblast, ki se razvnema med koroškimi Slovenci, prav smešen pojav. Nam gre za obstoj na pravični osnovi. Slovenec pa se je že navadil v javnem življenju, da vedno stopa v drugo vrsto. S tem je že a priori manj vreden. ›Ne kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan.‹ S tem izrekom je vse povedano. Tudi mi nikoli ni bil všeč pojem ›manjšina‹. Ta pojem nas minimira, ker zreducira Slovence na skupinico. Mi smo narodna skupnost, ki se trudi za svoj obstoj.«
V času, ko je bil urednik Družine in doma, so z njim navezali stike tudi mladi in danes znani koroški izobraženci. Med njimi Florjan Lipuš in Erik Prunč. Iz vsebine ohranjenih pisem vsaj posredno razberemo, da sta videla v Kaslju človeka, ki je pripravljen pomagati mladim ljudem na poti k izpolnitvi njihovih ustvarjalnih želja. O tem pričajo tudi njuni v Družini in domu objavljeni prispevki.
Medtem ko je vse do danes ostal v dobrih stikih z dr. Prunčem, profesorjem na graški univerzi, pa so se – kot sam mimogrede omenja – njegovi odnosi z zdaj uveljavljenim pisateljem Lipušem skrhali. Pač po načelu: Tempora mutantur ...

Kaslja so že v študentskih letih radi izbrali za predsednika. Bil je predsednik Akademije slovenskih bogoslovcev. Leta 1971 je bil izvoljen za predsednika Krščanske kulturne zveze (KKZ), ki ji je predsednikoval do leta 1983. Ljudje pač predlagajo in izberejo človeka,o katerem so prepričani, da je sposoben dobro, vzajemno in razumno opravljati zaupano delo. Kaselj ni nikoli razočaral. Z razumevanjem in odgovornostjo je podprl vsak predlog, ki je prispeval k širjenju slovenske kulture med ljudi.

Med dvanajstletnim predsednikovanjem Krščanski kulturni zvezi se je Kaselj zavzeto trudil za vsestransko kulturno delovanje. V svoji pripovedi je večkrat poudaril, da je imel tudi v času njegovega predsednikovanja vse zasluge za razvoj KKZ njen prizadevni in uspešni tajnik KKZ Nužej Tolmajer. (V tej knjigi je Tolmajer opisal čas, ko sta vzorno sodelovala s predsednikom Lovrom Kasljem.)
Odborniki ali sodelavci so predlagali številne nove dejavnosti in programe in jih tudi uresničili z veliko moralno podporo in razumevanjem predsednika Lovra Kaslja. Naj navedemo vsaj glavne med njimi, ki se izvajajo še danes, z letnico začetka delovanja: KOROŠKA POJE (1972), Mladinsko in lutkovno gledališče (1974), Glasbena šola (1978), Tischlerjeva nagrada (1979), Družinsko petje (1981), Srečanje koroških vižarjev (1981), Narodopisni oddelek (1983), Einspielerjevo nagrado (1988).
Sodelavci KKZ so se lotevali novih dejavnosti temeljito in premočrtno. V zvezi s prizadevanji za ustanovitev Glasbene šole je bila sprejeta na občnem zboru 15. oktobra 1977 t. i. Resolucija, ki sta jo pripravili obe krovni kulturni organizaciji. O tem je bil objavljen v Našem tedniku članek »Glasbena šola skupna in za vse«.

Gospod Kaselj je bil odličen pridigar in slavnostni govornik ne samo v času, ko je bil predsednik Krščanske kulturne zveze (1971 do 1983), marveč že v šestdesetih letih in tudi potem, ko je oddal predsedstvo v KKZ.

Starejši in mlajši ljudje se ga spominjajo kot odličnega govornika, ki je z velikim govorniškim darom predstavil vsakokratni, skrbno pripravljeni govor ali pridigo. Ali kot je rekel prof. Jože Wakounig: »Vsebinsko in jezikovno je bil eden najboljših pridigarjev.« Gospa Marinka Inzko pa je povedala, da so se ga v osemdesetih letih, ko je hodil na tiho nedeljo maševat in spovedovat v Sveče, ljudje vsakič razveselili prav zaradi njegovih zavzetih pridig.
Kot slavnostnega govornika ga srečamo pri šolskih sestrah 23. novembra 1951 na proslavi 50-letnice Narodne šole in delovanja šolskih sester v Št. Rupertu pri Velikovcu. Tedanji spominski album priča, da je napisal tudi večino veznih besedil, ki so jih izvajale gojenke. 6. maja 1965 je spregovoril na sklepni prireditvi gospodinjske šole v Št. Jakobu, leta 1978 ob 70-letnici Narodne šole v Št. Petru in leta 1980 na sklepni prireditvi šolskih sester v Št. Rupertu.
Kot predsednik KKZ je uvodoma govoril na občnih zborih organizacije in na proslavah obletnic pri krajevnih društvih. S svojimi vsebinsko bogatimi in jedrnatimi govori je uvajal vsakoletno prireditev KOROŠKA POJE. Spregovoril pa je tudi Tischlerjevim nagrajencem, med njimi leta 1983 slovenskim šolskim sestram in leta 1984 Milki Hartmanovi. Leta 1981 je bil slavnostni govornik ob blagoslovitvi novega doma v Tinjah, leta 1985 pa ob 50-letnici dr. Janka Zerzerja, tedaj že novoizvoljenega predsednika KKZ. Slavnostni govornik je bil tudi na različnih drugih prireditvah KKZ, na primer ob Družinskem petju na Radišah 26. aprila 1981. Kot predsednik KKZ pa se je z občuteno napisanimi govori poslovil leta 1974 od Luke Kramolca, dr. Joška Tischlerja leta 1979, leta 1980 od dr. Franca Sušnika in leta 1988 od Nika Kriegla.

Kaselj je tudi literat. V delu Slovenska beseda na Koroškem/Das slowenische Wort in Kärnten, ga sicer zaman iščemo med predstavniki slovenske besede. Še zdaj se čudim, kako je mogoče, da so ga kar trije uredniki – če upoštevamo, da ga je četrti urednik vsaj omenil med literarnimi ustvarjalci – preprosto prezrli. Če še tako iščem opravičilo za takšno sprenevedavo ravnanje pri kakšni osebni zameri ali bog si ga vedi kakšnih vijugastih kriterijih uredniškega izbora posameznih literarnih del, ga žal ne najdem. No ja, vsaj pisec knjige z delovnim naslovom Slovenec Slovencu volk bo imel pri roki »dokazno gradivo«.
Lovro Kaselj je razkril svoje prve literarne poskuse že pred drugo svetovno morijo, saj je prvo pesem V maju objavil v Bratoljubu za šolsko leto 1934/35, naslednje pesmi Krizanteme, Slovo, Božična sreča, Pomagaj nam, Binkošti, Molitev in Grešniki pa prav tako v Bratoljubu od leta 1935 do 1938. V istem listu slovenskih koroških bogoslovcev je napisal tudi svoja prva prozna dela. Predvsem kot pesnik in prevajalec pesmi iz nemščine v slovenščino je bogatil koroško literaturo skoraj vso drugo polovico 20. stoletja. Svojo neizpodbitno ustvarjalnost je usmerjal tudi v pisanje krajših in daljših dramskih besedil. Nekatera njegova publicistična dela so očitno pretkana z literarnim darom.

Ob številnih obveznostih, ki jih je imel kot duhovnik in v določenem obdobju tudi kot odbornik, urednik in predsednik, si je vzel čas tudi za pesniško ustvarjanje, ki so ga krojili različni vzgibi: doživljanje njemu tako ljube narave (npr. Cvetoči kostanj, Večerna zarja), podoživljanje praznikov njegovega otroštva (Koledniki) in vsekakor tudi intimna doživetja, ko je bil preprosto potrt in ga je odrešila pesemska izpoved (npr. Prošnja).
Rad je ustregel tudi ljudem, ki so se nanj obrnili, naj jim napiše pesem v spominsko knjigo (Vodilo), ob življenjskem jubileju (župniku Valentinu Weissu za 80. rojstni dan) ali pa v poslednji spomin za nagrobni kamen (npr. Ravnjakovi materi na grob).
Razen pesmi, ki so bile objavljene v knjigi »Sadovi večerne zarje«, hrani njihov avtor še precej neobjavljenih pesmi. Poleg slovenskih je tudi nekaj nemških, iz slovenščine v nemščino in iz nemščine v slovenščino prevedenih pesmi. Kaselj je prepesnil tudi več svetopisemskih psalmov. Po mnenju sobrata mag. Jožeta Ropitza je edini, ki je na podlagi knjige psalmov iz stare zaveze – vseh skupaj jih je petdeset – naredil pesmi za slovensko literaturo (petje psalmov v obliki kitic, kar je sicer stara nemška tradicija). Nekatere najdemo v pesmarici Slavimo Gospoda (npr. št. 437, psalm 22, in št. 435, psalm 28). Celo vrsto takšnih pesnitev je leta 1994 prepesnil na Ropitzevo pobudo. Nekatere od teh je Jože Ropitz uporabil za kantato Žena – mati (npr. psalm 8 – Bog, obdaja te svetloba).
Lovro Kaselj je prevedel Schubertovo Ave Marijo, op. 52, št. 6 (Ellens dritter Gesang, Hymne an die Jungfrau) aus Walter Scotts »Fräulein vom See«. Za pesmarico UNISONO (Ökumenische mehrsprachige Lieder der Christenheit, herausgegeben von der Internationalen Arbeitsgemeinschaft für Hymnologie – IAH) je napisal slovenski prevod psalma 98. Ko so leta 2001 iskali avtorja, ki bi to lastnoročno napisal za mednarodno razstavo v Belgiji, Jožetu Ropitzu kot posredniku v tej zadevi žal ni uspelo, da bi dobil holograf.
Kaslja odlikuje tudi pri prevodih pretanjen občutek za jezik, za njegove besedne odtenke, ki jih je prelil v njemu tako drago materinščino. Vsebina pesmi, ki jih je izbiral za prevajanje, pa ga tudi po tej plati označuje za humanista in človeka, ki je skušal razumeti tudi iskanja drugih ljudi.
Izbrane slovenske in iz nemščine prevedene pesmi objavljamo ne samo iz spoštovanja do Kasljeve ustvarjalnosti, objavljamo jih tudi zato, ker so resnični izraz avtorjevega čustvenega doživljanja in podoživljanja sveta, pa tudi zato, ker jih bodo bralci v resnici lahko razumeli in podoživljali.

Omenila sem že, da je Kaselj pisal tudi članke. Njegov prvenec Žrtvujoča ljubezen je bil objavljen v dveh nadaljevanjih v Bratoljubu za šolsko leto 1934/35. V Bratoljubu so sledili še drugi prispevki, med njimi Za novo leto, Pismo, Marija v življenju našega naroda, Naša naloga, Sveta zemlja mi domača, Slovenski izseljenci, Misli, Binkošti na vasi, Mi gremo naprej in Ob 50-letnici Levstikove smrti.
Predvsem v času svojega urednikovanja je pisal tudi v Vero in dom oziroma Družino in dom, pa tudi v druga glasila. Naj je pisal iz dolžnosti ali iz nekakšne notranje nuje – kot je sam ocenil vzroke svojega pisanja – so vsi njegovi članki človeško in večinoma tudi narodnostno angažirani.

O nagibih za pisanje je dejal: »Rad sem pisal in objavljal. Rekel bi, da mi je bila to neka notranja nuja ... Kot urednik Družine in doma sem pisal o različnih temah, od katerih so me nekatere spominjale na otroštvo, druge na vsakdanjo, narodnostno in drugo problematiko. Vsekakor pa sem skušal podpirati tudi družinsko narodno zavest. Zakaj družina je osnovna celica narodovega življenja.«
To je vsekakor zelo skromna avtorjeva ocena bogatega publicističnega opusa. Kaselj je v svojih člankih vedno znova izpovedoval svoj iskreni in pokončni odnos do slovenstva.

Bibliografija Kasljevih del in nekatera, prvikrat natisnjena vezna in dramska besedila, ki jih je napisal ali priredil za oder, pričajo, da ga je občasno zamikala tudi tovrstna ustvarjalnost.

Prva krajša besedila je napisal vsaj že v petdesetih letih 20.stoletja. Ponovno ga je zamikalo prirejanje za oder leta 1980, ko je na podlagi knjige dr. Pavleta Zablatnika Od zibelke do groba napisal Pesem od rojstva, igro v treh slikah, in Koroške terice. Leta 1981 je po romanu Der Gurnitzer pisateljice Dolores Vieser priredil za oder daljše dramsko delo z naslovom »Podkrnoški gospod«. Rokopis igre, ki še ni bila izvajana, objavljamo v pričujoči izdaji v upanju, da bo zamikala katerega od mladih koroških režiserjev in jo bo predstavil ljubiteljem odrske ustvarjalnosti.

Ko se je razvedelo, da pripravljamo knjigo o življenju in delu Lovra Kaslja, mi je marsikdo prijateljsko svetoval, da moram v svojem uvodu omeniti tudi Kasljevo premočrtnost, češ da je vedno naravnost, brez dlake na jeziku jasno in glasno povedal vsakomur, kar je v resnici mislil.

O tem sem se sama prepričala med branjem Kasljevih številnih člankov in govorov, pa tudi različnih dopisov in pisem, ki so shranjeni v njegovem arhivu in v arhivu KKZ. Zadevno gradivo priča, da ni slepomišil, kadar je branil svoja osebna stališča ali svoje ravnanje kot slovenski duhovnik ali kot predsednik Krščanske kulturne zveze. Pri tem se ni oziral, ali je bil naslovljenec član te ali one organizacije, uveljavljen pisatelj ali predstojnik. Vedno je ravnal tako, kot mu je narekovala vest. Še posebej ostro je nastopil tedaj, ko je bilo treba braniti prizadevanja ustanove, katere predsednik je bil, ali pa svoje versko in narodnostno prepričanje.

Hodiški župnik Lovro Kaselj, ki je gospod v pravem pomenu te besede, bi si vsekakor zaslužil še več spoštljivih in naklonjenih besed! Pa naj vseeno končam ta bežni pregled o njegovem obširnem delovanju. Prevzema me prijetna zavest, da sem v tej knjigi za vedno ujela življenje in delo slovenskega duhovnika, nazadnje župnika v Hodišah, publicista, vsestranskega kulturnega in narodnega delavca, predvsem pa pokončnega, zavednega in neomajnega koroškega Slovenca Lovra Kaslja. Čeravno sam meni, da je pomen njemu posvečenega dela le priložnost, »da se kaj ohrani za zgodovino koroških Slovencev«, je bilo moje neizpodbitno osebno vodilo predstaviti življenje slovenskega koroškega duhovnika Čedrmaca – izobraženca, ki se je med drugim vedno zavzemal za strpen dialog, se pravi dialog enakovrednih ljudi, in ki je z vsem svojim žitjem in bitjem obsojal enostranskost različnih -izmov, tudi klerikalizma v lastnih vrstah. Odločno ga je ocenil z besedami: »Klerikalizem nas je cepil. To je neka skrajnost, ki nikomur ne koristi. Klerikalizem ne pozna srednje poti. Prav tako kot je ne pozna komunizem. Mislim, da se slovenski koroški duhovniki ločimo od nazorov kranjske duhovščine. Na sončni strani Alp je bil v ospredju samo boj proti komunizmu, pri nas pa skrb za narodni obstoj. Zato nismo bili med seboj nikoli do skrajnosti skregani.«
Že zaradi navedene ocene klerikalizma, s katero se povsem strinjam, prav tako pa zaradi pokončnega, neomajnega slovenstva, ki ga je gospod Lovro Kaselj izpričeval na vseh ravneh, sem z velikim zadovoljstvom in odgovornostjo sprejela vabilo tajnika KKZ Nužeja Tolmajerja, da bi zapisala življenjsko pripoved hodiškega župnika Lovra Kaslja in uredila knjigo o njegovem življenju in delu.
Dela sem se – tako kot vedno – lotila z veseljem. Že med urejanjem knjige pa sem bila vedno znova hvaležna sodelavki Mariji Gruškovnjak. Vseskozi je zavzeto in nesebično sodelovala. Skrbno je sestavila bibliografijo, skenirala fotografije in vnašala popravke v gradivo, ki ga je z veliko prizadevnostjo in iznajdljivostjo zbral Nužej Tolmajer. Skrbno je prebral rokopis in prispeval tehtne pripombe, ki sem jih v celoti upoštevala. Naj se Gruškovnjakovi in Tolmajerju tudi na tem mestu prisrčno zahvalim, prav tako pa tudi dr. Francetu Vrbincu, ki je rokopis lektoriral in ga pripravil za tisk.


P. S.:
Dne 27. oktobra 2002 se je gospod Lovro Kaselj s poslovilno in zahvalno mašo poslovil od hodiških faranov in od svojega aktivnega dušnega pastirstva. Najdlje, pol stoletja, je deloval v Hodišah. Tam mu je požrtvovalno – vse do svoje nenadne bolezni – gospodinjila sestra Mici. Iz velike hvaležnosti ji zdaj brat Lovro nadvse požrtvovalno stoji ob strani, kot je med drugim z največjo spoštljivostjo v epilogu Lovru Kaslju napisal sobrat Jože Kopeinig, rektor Doma v Tinjah.

dr. Marija Makarovič

KKZ, Celovec 2003

Cena: € 25,- +poštnina

Mihec in Maja knjiga, DVD, CD

Grilc Richard

Mihec, doma v deželi Kogabriga, je srečal deklico Majo. Ljubka osemletna deklica je včasih tudi žalostna, nesrečna, ali pa se celo jezi, ker je nihče ne posluša, niti starši ne. In takrat ji stoji ob strani Mihec, ki jo popelje v pravljični svet neverjetnih
pustolovščin. Mihec privede Majo k dobrodušnemu Biberbavu, ko se jezi na mamo, in ji pokaže nove modne kreacije s Petrom Mešeterjem. Kakšna je lahko neroda, vidi Maja pri Metodi Nerodi. Da so včasih potrebna tudi očala, spozna pri Jaki Tobaki,
ki slabo vidi in kar naprej išče svojo ženo. V Mihčevem svetu Maja spozna tudi Špelo Marelo in njeno zadrego glede stranišča, Maja pa se odpravi tudi kot črna žaba v deželo lutk.

Prvih dvanajst dogodivščin Mihca in Maje si lahko ogledaš na DVD-ju. Pesmice pa so zbrane tudi na zgoščenki, zato jih boš lahko veselo prepeval ali prepevala skupaj z Mihcem in Majo:

Potem me pa primi za roko
in z mano skoči globoko
v belo-zeleno-rdeči vrtinec.

KKZ, Celovec 2007

Cena: € 25,- +poštnina

Milka Hartman Dovolj je cvetje dalo zrna

Makarovič Marija

O Milki Hartman še ni napisana zadnja beseda

Pričujoči zbornik je nastal v spoštljiv spomin na pesnico in pisateljico, pa tudi v spomin na prizadevno voditeljico gospodinjskih tečajev, ki so bili mnogo več kot samo učenje kuhanja. Bili so visoka šola o spoštovanju maternega jezika in rodnega slovenskega naroda.
V tem zborniku, ki je zagledal luč sveta na pobudo tajnika Krščanske kulturne zveze Nužeja Tolmajerja, sledi njegovemu uvodnemu članku prispevek mag. Andreje Šturm o življenju in delu Milke Hartman. Napisala je doslej najpopolnejši oris njenega življenja in dela, vsekakor tudi z upoštevanjem tehtnega prispevka o Milki Hartman iz pod peresa dr. Feliksa J. Bistra (Celovec - Dunaj 1982).
Alenka Bole Vrabec je v krajši obravnavi 48 recitacij, prigodnic in dramskih prizorov predstavila Milkina večplastna dramska prizadevanja.
Koroški rojak Tone Ivartnik, ki se je lotil zborovske obdelave Milkinih pesmi in napevov, je med drugim ugotovil, da je napisala 800 pesmi in ustvarila skoraj sto napevov! Petintrideset skladateljev pa jih je harmoniziralo, prirejalo in komponiralo.
V zbornik smo vklučili tudi članek Egija Gašperšiča Opis glasbene zapuščine Milke Hartman, ki je bil objavljen že v delu Pesmi in napevi Hartmanove Milke (Celovec 2003).
Vodja Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik mag. Martina Piko-Rustia je z njej dano intuicijo vsestransko obdelala motiv Milkine pesmi Bandrovka, ki je doživela že več uglasbitev. Avtorica ugotavlja, da je Bandrovka avtorska pesem Milke Hartmannove, ki je izšla iz ljudske pesmi in ponovno postala neke vrste “ljudska” pesem.
V zasebnih in uradnih arhivih se je ohranilo okrog 230 Milkinih pisem in dopisov, ki so naslovljeni na Tomaža Holmarja, Milko Sienčnik oziroma družino Sienčnik, dr. Julija Felaherja, Nužeja Tolmajerja itn. Podpisana sem se lotila vsebinske analize Milkinih pisem in tudi spominov na Milko Hartman. Spomine je prispevalo 50 moških in žensk, ki so bili rojeni od leta 1905 do 1984.
V izboru Milkinih člankov je predstavljena samo peščica njenih večinoma že objavljenih in za Milkino ustvarjalnost posebej značilnih prispevkov, ki jih je napisala od leta 1938 do 1983. Prav tako je za ilustracijo izbranih nekaj kratkih dramskih prizorov.
Objavljeni so tudi pogovori, ki so jih imeli z Milko ob njenih življenjskih jubilejih ali ob drugih priložnostih dr. France Cigan, Marjana Kunčič, Nežika Kert, Mirko Bogataj, Zmaga Kumer, Julijan Strajnar in Mirko Ramovž. V odgovorih na zastavljena vprašanja je Milka omenila marsikateri podatek iz svojega življenja in dela, ki bi sicer ostal nepoznan.
Izbrali smo tudi nekaj jubilejnih govorov in besede slovesa, s katerimi so častni govorniki pospremili Milko na njeni poslednji poti.
Milka Hartman še vedno živi v spominih ljudi, ki so z njo tako ali drugače sodelovali in prijateljevali. Zato smo objavili tudi njihove spomine, kot so jih pripovedovali.
Kronološko zastavljena bibliografija Milkinih del - sestavila jo je Andreja Šturm s sodelovanjem Marije Gruškovnjak - pa prikazuje Milkino bogato ustvarjalnost.
O Milkini ustvarjalnosti in vsestranskem delovanju je ohranjenega veliko arhivskega gradiva, ki ga je poleg tajnika KKZ Nužeja Tolmajerja nadvse prizadevno odkrivala v Arhivu Republike Slovenije Jasna Novak Nemec.
O Milki je bilo že veliko povedanega in napisanega. Upam, da smo tudi s tem zbornikom vsaj do neke mere dopolnili mozaik o njenih vsestranskih prizadevanjih. Zavedam pa se, da še vedno ni izrečena zadnja beseda o veliki ustvarjalni moči Milke Hartmanove.

KKZ, Celovec 2004

Cena: € 25,- +poštnina

Mojca Pokrajculja slikanica

Varl Breda

Po koroški ljudski pripovedki je Breda Varl ustvarila čudovito pravljico za majhne in malo večje otroke.

vsebina: Mojca najde krajcarček in si z njim kupi piskrček. Čarobni piskrček se spremeni v hiško, kamor se Mojca skrije. Ker je to noč huda nevihta, se k njej v zavetišče zatečejo tudi muha, žaba, zajček, lisica in medved. Sredi noči lisica medvedku ukrade med, ki si ga je nabral. Za krajo obdolži zajčka in živali bi ji to skoraj verjele, vendar pride resnica na dan in odkrijejo pravo tatico. Nenadoma piskrček poči in vse živali pobegnejo nazaj v gozd. Mojca ostane sama in kaj ji preostane – da pomete črepinje!
20 strani, 29,5 x 20,5 cm, trda vezava

Jubilejna predstava ki je nastala ob 30-letnici organizirane dejavnosti za mladinsko gledališče in lutkarstvo pri Krooeanski kulturni zvezi pa je na voljo na DVD in VHS.


DVD - Evro 18,-
VHS - Evro 15,-

KKZ, Celovec 2005

Cena: € 15,- +poštnina

Na stišišču dveh kulutur (raziskava)

Sketelj Polona

Med delovnim in prostim časom v Globasnici

KKZ - SNI Urban Jarnik, Celovec 1995

Cena: € / +poštnina

Nagrobni napisi od Šentlenarta do Golšova

Feinig Anton

KKZ, Celovec 1997

Cena: € 13,- +poštnina

Oblačilna kultura slovenskega kmečkega prebivalstva v Rožu Katalog k razstavi

Makarovič Marija

KKZ - SNIUJ, Celovec 1997

Cena: € / +poštnina

Oblačilna kultura v Podjuni

Makarovič Marija

Marija Makarovič, Jana Dolenc

KKZ - SNI UJ, Celovec 1999

Cena: € 26,- +poštnina

Oblačilna kultura v Rožu

Makarovič Marija

Marija Makarovič, Jana Dolenc

KKZ - SNI UJ, Celovec 1996

Cena: € 25,- +poštnina

Osem stoletij Vogrč

Makarovič Marija

KKZ - SNI UJ, Celovec 1995

Cena: € 25,- +poštnina

Pavle Kernjak zbornik

Nemec Novak Jasna

Zbornik o Pavletu Kernjaku zaokroža izdajo njegovega življenjskega dela – po notnih zbirkah Kernjakove I in II in po kratkem filmu Kernjak, pr‘ Dravcə doma je pričujoča knjiga izčrpen dokument njegovega življenja in ustvarjanja.
Kot skladatelj, organist, zborovodja in harmonizator ljudskih pesmi je Pavle Kernjak znan po vsej Koroški in tudi izven meja naše dežele. Od vsega začetka je njegova pot bila zaznamovana z glasbo in s skromnimi gospodarskimi razmerami, v katerih je doraščal. Glasba ga je kot življenjska stalnica spremljala od prvega diha naprej, saj je njegov oče bil za organista in pevovodjo cerkvenega zbora v domačem kraju.


Koroški skladatelj in zborovodja Pavle Kernjak (1899-1979) je s svojo glasbeno energijo vidno zaznamoval dve obdobji, najprej čas od plebiscita 1920 do druge svetovne vojne, nato podobno dolgo obdobje po njej – to pa je čas, ko je bila slovenska manjšina na Koroškem še posebej ranljiva. Poleg slovenske besede je bila zato pesem, zapeta v ljudskem duhu, pomembna opora narodnega preživetja. (Jasna Nemec Novak)


KKZ, Celovec 2010

Cena: € 32,- +poštnina

Po koroških poteh

Zerzer Janko

Celovec in okolica/Klagenfurt und Umgebung
Gosposvetsko polje/Das Zollfeld
Gure in gornji Rož/Das obere Rosental
Jezera/Das Seengebiet
Beljak - Zilja/Villach - Das Gailtal
Sele - Železna Kapla/Zell-Pfarre und Bad Eisenkappel
Podjuna/Das Jauntal


Dr. Janko Zerzer je leta 1997 pri celovški Mohorjevi izdal knjigo “Po koroških poteh”. To je kulturno-zgodovinski turistični vodnik, ki združuje najosnovnejše informacije o preteklosti in kulturnem pomenu dvojezične Koroške in o današnjih razmerah slovenske narodne skupnosti. Knjiga je bila deležna zelo pozitivnih strokovnih ocen in je tudi našla precejšnje število kupcev.

Cena: € / +poštnina

Po sledeh tamburaštva na Koroškem

Gabriel Hanzi, Lavrenčič-Lokar Vlasta

Dolgoletne zamisli znanega mentorja koroških tamburaških skupin Hanzija Gabriela se uresničujejo. Izšla je knjiga o tamburaštvu na Koroškem. Pri obdelavi vseh zbranih dokumentov in podatkov mu je strokovno pomagala glasbena pedagoginja Vlasta Lavrenčič-Lokar.
Knjiga zajema celo dvajseto stoletje in prikaže nastajanje, rast in tudi usihanje kulturnih društev, tamburaških skupin in njihove trdne volje za obstanek. Je odraz časa, v katerem so živeli naši predniki in živimo tudi mi.
Zvok tamburice je tako milo zveneč, da je brez vseh težav prepričal in osvojil mehko koroško dušo. Prvi so tamburali bogoslovci že leta 1900, takoj jim je sledila celovška Bisernica. Do plebiscita je tamburica pela v dvaindvajsetih društvih, s svojo melodijo budila narodno zavest in bila trn v peti večinskemu narodu.
Tudi med obema vojnama ni utihnil zvok tamburic. Ustanavljale so se nove skupine, nekatere samo kratko, druge so vzdržale. Borba za obstoj, narodni obstoj je bila velika. A tudi v taboriščih se je zaslišal njen zvok.
Po vojni vihri pa so nekateri spet tamburali in še slišimo njihove mile zvoke v Ločah, Železni Kapli, Št. Janžu in Hodišah.

Knjiga o tamburaših naj nam bo kot spomin na kulturnike, ki so nam ohranjali naš jezik, pesem in melodijo in bodrilo vsem nam in našim potomcem, da ne klonemo.

KKZ, Celovec 2005

Cena: € 25,- +poštnina

Pogovori s koroškimi Slovenci

Zavratnik Zimec Simona

KKZ - SNI Urban Jarnik, Celovec 1998

Cena: € 16,- +poštnina

Sadovi večerne zarje

Kaselj Lovro

KKZ - NSKS - Mohorjeva založba, Celovec, 2000

Cena: € 14,- +poštnina

ISBN: 3-85013-724-4

Sele in Selani

Makarovič Marija

KKZ - SNI UJ, Celovec 1994

Cena: € 25,- +poštnina

Simpozij o dr. Joško Tischler Zbornik predavnaj in prispevkov

Tischler Joško

Zbornik je nastal na osnovi simpozija, ki je bil organiziran ob 50-letnici ustanovitve ZG in ZRG za Slovence v Celovcu (9. 5. 1957) in je potekal januarja 2008 v Tinjah in na Slovenski gimnaziji. Izšel pa je v letu, ko se spominjamo 30. obletnice Tischlerjeve smrti (23. 1. 1979), 60-letnice ustanovitve Narodnega sveta koroških Slovencev (28. 6. 1949) in smo podelili 30. Tischlerjevo nagrado, ki jo je prejel župnik Poldej Zunder. Knjiga, kot kombinacija strokovnih referatov in člankov, ter živih spominov sovrstnikov in dr. Tischlerja samega, dobro prikaže lik človeka, ki je svojim idealizmom in s svojo požrtvovalnostjo vse življenje nesebično deloval v prid slovenski narodni skupnosti na Koroškem, in ki je kot šolnik, politik in kulturnik v svojem delovanju močno (so-)oblikoval zgodovino koroških Slovencev v 20. stoletju.

Dr. Joško Tischler je za koroške Slovence bil osebnost - bil je šolnik, politik in kulturnik. Že pred vojno je bil zadnji predsednik Slovenske prosvetne zveze, takoj po vojni je bil ustanovitelj Narodnega sveta koroških Slovencev, leta 1957 pa ustanovni ravnatelj Zvezne gimnazije za Slovence. Ves čas je vzdrževal tesne stike s Slovenci vsepovsod po svetu in se je dobro zavedel velikega pomena povezanosti vseh članov slovenskega naroda kjerkoli na svetu. Tako lahko razumemo tudi besede, ki so citirane na listi, podeljeni ob Tischlerjevi nagradi, kjer beremo: “Naše delo naj služi kulturni povezanosti z materinskim narodom”.
Tischlerjevo nagrado (od 1979 naprej) podeljujeta Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev kot najvišje priznanje obeh organizacij. Nagrado prejmejo kulturni in politični delavci/delavke za vrhunske prispevke na področju umetnosti, znanosti, kulture in politike, ki so pomemben prispevek v zakladnici slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Nagrajenec/nagrajenka >>> lahko dobi nagrado tudi za posebne zasluge pri širjenju in utrjevanju narodne zavesti in ugleda koroških Slovencev bodisi doma ali v tujini.

Dr. Joško Tischler je bil rojen 8. maja 1902 in je umrl 23. januarja 1979. Je pokopan na pokopališču v Žrelcu.


Izdajatelj: Krščanska kulturna zveza, Mohorjeva družba, Narodni svet koroških Slovencev, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik in ZG in ZRG za Slovence v Celovc
uredil: Hanzi Filipič
Založnik: Mohorjeva družba, Celovec - Ljubljana - Dunaj, 2009

Cena: € 28,- +poštnina

Sonček, kje si? slikanica

Varl Breda

slikanica
Po koroških motivih je Marjan Pungartnik v povest Sonček kje si strnil dogodke okrog škratov, ki so dobra ali tudi hudobna bitja, ki pomagajo ali nagajajo, pač tako kot oni hočejo. V povesti nastopa vrag, v koroških pravljicah velikokrat navzoč, je zvit, a ne preveč hudoben, ker se ljudje radi ponorčujejo iz njega. Tu je pehtrna ali pehtra - bajeslovno bitje, ki je doma na Pohorju in Karavankah in je spremljevalka otroških iger. Nagaja škopnik, ki je podoben letečemu snopu isker in če je hud, se ga je dobro izogibati. Torkla preganja predice, ki predejo na praznične dneve in ne nazadnje še žalik žene - dobra bitja, vile, ki prebivajo po koroških gozdovih in robovih v bližini ljudi.

KKZ - PD Libeliče, Celovec 1995

 

Cena: € 15,- +poštnina

Srečna hiša, dober dan - 30 let Teden mladih umetnikov

Varl Breda

KKZ, Celovec 2009

Cena: € / +poštnina

Ta hiša je moja, pa vendar moja ni Arhitektura Zilje, Roža in Podjune

Fister Peter

Monografija “Ta hiša je moja… pa vendar moja ni” na poljudnoznanstveni način prikazuje arhitekturo kmečkih stavb, križev, kostnic, cerkvic, protiturških taborov in gradov v Podjuni, Rožu in na Zilji.
V prvem delu avtor posega v zgodovino arhitekture na Koroškem, v drugem delu se posveča posameznim objektom znotraj Podjune, Roža in Zilje.
Knjiga je bogata z akveliranimi in črno-belimi risbami, zemljevidi, fotografijami in barvnimi prispevki.


KKZ, Celovec 1989

Cena: € 20,- +poštnina

Tako smo živeli 1 Življenjepisi koroških Slovencev

Makarovič Marija

Z vsako zapisano osebno pripovedjo
ostaja človek za vedno navzoč
v času in prostoru tudi potem,
ko za vedno odide.

Tischler Leni, roj. leta 1896 pri Marku v Zablatah
Ogris Franc, roj. leta 1898 pri Andlnu na Žihpoljah
Morak Elizabeta, Klemenica, roj. leta 1900 pri Mežnarju na Vašinjah
Neimenovani, roj. leta 1901
Rosenzopf Julijana, roj. leta 1902 pri Pavelnu v Lipi (Šmatija)
Mischitz Marija, roj. leta 1903 pri Fidu v Dvoru
Ogris Barbara, roj. leta 1904 na Strmici
Hutter Janez, roj. leta 1905 pri Hutarju v Globasnici
Neimenovana, roj. leta 1905
Neimenovana, roj. leta 1905
Urbas Marija, roj. leta 1906 pri Rutarju v Orliči vasi
Rutar Uršula, roj. leta 1908 pri Pečniku v Pečnici
Škof Andrej, roj. leta 1908 pri Frvonu v Gluhem lesu
Zankl Maija, roj. leta 1908 na Preseki
Hribernik Kristina, roj. leta 1909 pri Kometarju v Tucah
Oitzl Marija, roj. leta 1909 pri Prangarju v Zmotičah
Tolmajer Janko, roj. leta 1909 pri Podršniku v Spodnjih Rutah
Habernik Jožefa, roj. leta 1911 v Rikarji vasi
Neimenovana, roj. leta 1911
Neimenovana, roj. leta 1911
Onič Kristina, roj. leta 1911 pri Dihurju v Večni vasi
Bricman Marija, roj. leta 1912 pri Kučeju v Strpni vasi
Blajs Terezija, roj. leta 1913 pri Brezniku v Lobniku
Pasterk Ana, roj. leta 1913 pri Hrevelniku v Lepeni
Krautzer Ana, roj. leta 1916 pri Vočeju v Dolinčicah
Urank Jožef, roj. leta 1927 pri Kavhu v Galiciji
Amruš Johana, Močenca, roj. leta 1928 pri Košarju na Gori (Št. Lucija)

KKZ - SNI UJ, Celovec, 1993

Cena: € 16,- +poštnina

Tako smo živeli 10 Življenjepisi koroških Slovencev

Makarovič Marija

Z vsako zapisano osebno pripovedjo
ostaja človek za vedno navzoč
v času in prostoru tudi potem,
ko za vedno odide.

Partl Toman, roj. leta 1905 pri Uštinu
Neimenovana, roj. leta 1900-1910 v Bistrški Fari pri Zilji
Krautzer Mici, roj. leta 1911 pri Kravcarju
Wutte Marija, roj. leta 1913 pri Briceju na Vrhu v Rožu
Markovitz Uršula, roj. leta 1915 v Malpačah
Sereinig Erwin, roj. leta 1921 pri Krumpu v Zgornjem Dobju
Mak Jurij, roj. leta 1921 pri Špičjaku na Srednjem Kotu
Jäger Hermann, roj. leta 1926 v Škofičah pri Prižeju
Tischler Marica ( rojena Rojšek), roj. leta 1928 v Ponikvah pri Sevnici
Druml Pavla, roj. leta 1930 na Bistrici
Trießnig Šimej, roj. leta 1931 v Ločah pri Birtu
Fugger Franc, roj. leta 1932 v Celovcu

KKZ - SNI UJ, Celovec, 2002

Cena: € 16,- +poštnina

Tako smo živeli 11 Življenjepisi koroških Slovencev

Makarovič Marija

Z vsako zapisano osebno pripovedjo
ostaja človek za vedno navzoč
v času in prostoru tudi potem,
ko za vedno odide.

Olip Marija, roj. leta 1912 pri Užniku v Selah
Lampichler Zofi, roj. leta 1916 na Radišah pri Jeronču
Lampichler Lizi, roj. leta 1920 na Radišah pri Jeronču
Wuttej Helena, roj. leta 1921 na Žamanjah
Inzko Marija, roj. leta 1924 v Vodicah nad Ljubljano
Leiler Jelena, roj. leta 1927 na Bledu
Černut Franc, roj. leta 1930 v Zgornjem Dobju pri Kovaču
Borotschnik Katarina, roj. leta 1935 v Podpeci pri Čemru
Kriegl Milka, roj. leta 1942 v Zahomcu pri Krieglu


KKZ - SNI UJ, Celovec, 2003

Cena: € 16,- +poštnina

Tako smo živeli 12 Življenjepisi koroških Slovencev

Makarovič Marija

Z vsako zapisano osebno pripovedjo
ostaja človek za vedno navzoč
v času in prostoru tudi potem,
ko za vedno odide.

Rogi Hanz, rojen leta 1920 v Potočah pri Grevžu
Igerc Helena, rojena leta 1924 v Podpeci pri Čemru
Kuchling Janez, rojen leta 1928 v Štriholčah
Rogi Hanca, rojena leta 1933 v Št. Lenartu
Pasterk Jože, rojen leta 1935 v Železni Kapli
Gallob Alojz, rojen leta 1937 v Celovcu
Wuzella Foltej, rojen leta 1939 na Reki pri Jurju
Wurm Anica, rojena leta 1943 v Aichachu


KKZ - SNI UJ, Celovec, 2004

Cena: € 16,- +poštnina

Tako smo živeli 2 Življenjepisi koroških Slovencev

Makarovič Marija

Z vsako zapisano osebno pripovedjo
ostaja človek za vedno navzoč
v času in prostoru tudi potem,
ko za vedno odide.

Hafner Hanzi, roj. leta 1904 pri Lenjaku na Brdu
Kriegl Marija, roj. leta 1904 pri Krieglu v Zahomcu
Breitneker Angela, roj. leta 1909 pri Škofu v Vogrčah
Thaler Marija ( rojena Ogris), roj. leta 1909 pri Kopajniku v Tucah
Mertel Janko, roj. leta 1910 pri Prangarju v Zmotičah
Woschitz Ferdinand, roj. leta 1910 v Dolnji vasi pri Pestrcu
Sienčnik Ljudmila, roj. leta 1911 na Vratih pri Kobvu
Kerbitz Terezija, roj. leta 1914 pri Komanu v Repljah
Kaiser Janez, roj. leta 1920 pri Kajžerju v Rinkolah
Kaltenbacher Marija, roj. leta 1921 pri Prosenu v Spodnjih Goričah
Sgiarovello Albin, roj. leta 1923 pri Urharju v Bačah
Kontschitsch Marija ( rojena Kerbic), roj. leta 1926 pri Čerabu v Vogrčah
Miškulnik Micka ( rojena Košat), roj. leta 1926 na Reki
Rehsmann Franc, roj. leta 1928 pri Tratniku na Ledincah
Lubas Neža, roj. leta 1929 v Čirkovčah pri Jopu
Lubas Franciska ( rojena Wutej), roj. leta 1933 v Mlinčah pri Ožbavtu
Hafner Marica, roj. leta 1934 pri Foltu v Spodnjem Dobju

KKZ - SNI UJ, Celovec, 1994

Cena: € 16,- +poštnina

Tako smo živeli 3 Življenjepisi koroških Slovencev

Makarovič Marija

Z vsako zapisano osebno pripovedjo
ostaja človek za vedno navzoč
v času in prostoru tudi potem,
ko za vedno odide.

Rauter Flora ( rojena Simonitsch), roj. leta 1896 “pri Knezu na Ločilu, Št. Lenart pri Sedmih studencih”
Mikl Martin, roj. leta 1909 pri Kučniku v Zgornjih Rutah
Vodivnik Marija ( rojena Knaz), roj. leta 1910 v Črni
Pipp Francka, roj. leta 1912 v Zahomcu pri Zilji
Orasch Valentin, roj. leta 1912 pri Jahr? v Kajžah
Hirm Helena ( rojena Potočnik), roj. leta 1920 pri Rihtarju
Samonig Dora, roj. leta 1924 pri Reku v Št. Jakobu
Marketz Kati, roj. leta 1933 v Kršni vasi pri Radarju


KKZ - SNI UJ, 1995

Cena: € 16,- +poštnina

Tako smo živeli 4 Življenjepisi koroških Slovencev

Makarovič Marija

Z vsako zapisano osebno pripovedjo
ostaja človek za vedno navzoč
v času in prostoru tudi potem,
ko za vedno odide.

Kröpfl Kristina ( rojena Močivnik), roj. leta 1913 v Kokju
Erlach Marija ( rojena Koman), roj. leta 1918 pri Kompanju na Brnci
Hoja Šimej, roj. leta 1918 na Zgornjih Jezerah
Kunčič Barbara ( rojena Tusch), roj. leta 1920 v Plešerki na Robcu
Oschounig Katarina ( rojena Galle), roj. leta 1921 pri Kauharju v Radni vasi
Robatsch Josef, roj. leta 1921 v Belovčah
Zablatnik Ana ( rojena Safran), roj. leta 1923 pri Pomoču v Bilčovsu
Komar Martin, roj. leta 1923 v Humčah
Leiler Jelena ( rojena Kobentar), roj. leta 1927 na Bledu
Ogris Marija ( rojena Smolej), roj. leta 1929 pri Sv. Križu nad Jesenicami
Miškulnik Micka ( rojena Košat), dodatek, roj. leta 1926 na Reki


KKZ - SNI UJ, Celovec, 1996

Cena: € 16,- +poštnina

Tako smo živeli 5 Življenjepisi koroških Slovencev

Makarovič Marija

Z vsako zapisano osebno pripovedjo
ostaja človek za vedno navzoč
v času in prostoru tudi potem,
ko za vedno odide.

Hribernik Nani ( rojena Olip), roj. leta 1904 na Zgornjem Kotu pri Vokovniku
Štefan Marija, roj. leta 1906 pri Marinu v Šentanelu
Schuschu Johann, roj. leta 1908 pri Čarfiču v Goričah pri Škofičah
Schöttl Paulina ( rojena Habich), roj. leta 1910 na Rutu
Neimenovani, roj. leta 1912
Petjak Valentin, roj. leta 1913 v Rinkolah
Schaunig Ana ( rojena Miškulnik), roj. leta 1914 pri Marniku v Kajzazah
Brumnik Amalija, roj. leta 1917 pri Štodlarju v Srednji Vasi
Petschnik Michael, roj. leta 1917 v Št. Janžu
Schellander Apolonija (rojena Einspieler), roj. leta 1919 pri Črniju v Zgornji Vesci
Einspieler Miha, roj. leta 1921 v Zgornji Vesci pri Bilčovsu
David Emil, roj. leta 1929 v Rinkolah
Einspieler Fini ( rojena Ogris), roj. leta 1931 v Drabunažah
Gabriel Anton, roj. leta 1931 v Lešah pri Strdenu


KKZ - SNI UJ, Celovec, 1997

Cena: € 16,- +poštnina