Ko je Lovro Kaselj na občnem zboru leta 1983 odložil svojo funkcijo in ga je nasledil dr. Janko Zerzer, je bilo včlanjenih 53 krajevnih društev in manjših skupin. Lovro Kaselj je prejel leta 1999 za svoje zasluge Tischlerjevo nagrado, ki jo KKZ podeljuje od leta 1979 naprej – od 1986 skupaj z Narodnim svetom koroških Slovencev -  posameznikom in ustanovam za posebne zasluge na kulturnem, političnem, gospodarskem, šolskem, umetniškem, znanstvenem, izobraževalnem ali cerkvenem področju. In to namenoma ne le koroškim kandidatom, temveč tudi zaslužnim osebam iz Slovenije, primorskega zamejstva in zdomstva, da tako dobi nadregionalno veljavo.

Od leta 1988 podeljujeta KKZ in NSKS poleg Tischlerjeve še Einspielerjevo nagrado. Povod je bila 100-letnica smrti pomembnega politika, kulturnika, publicista in profesorja Andreja Einspielerja, “očeta koroških Slovencev“, ki se je vse svoje življenje boril za enakopravnost obeh narodov, za uveljavitev slovenskega jezika v šolah, v uradih, v deželni upravi in za pravično volilno ureditev. Nagrado prejmejo osebnosti večinskega naroda, ki se javno zavzemajo za naše pravice, se solidarizirajo z nami in tako skušajo uresničevati cilje, za katere je deloval in živel naš veliki rojak.

Delovanje v okviru KKZ se je širilo in poglobilo. Pomladanska zborovska revija, leta 1972 prvič prirejena v spomin leta 1971 umrlemu glasbenemu pedagogu, zbiratelju in ustvarjalcu Francetu Ciganu, je dobila leta 1978 naziv „Koroška poje“ in je odslej osrednji zborovski koncert z domačimi zbori in gosti. In to s takim uspehom, da so se nekaj let napolnile dvorane v Celovcu in teden kasneje v Beljaku. Značaj pevskih revij so daleč presegli nekateri veliki projekti z združenimi zbori, orkestrsko spremljavo in imenitnimi solisti. To so bili mdr. Jeftejeva prisega Hugolina Sattnerja, Ustoličenje karantanskega kneza Franceta Cigana, kantata Pesem o Miklovi Zali Antona Nageleta ter skladbe Jožeta Ropitza na besedila Alojza Rebule Reke mojega življenja in Žena – Mati ter na besedilo Toneta Kuntnerja O tebi pojem, pomlad.

Novo pobudo je dobila glasbena dejavnost z ustanovitvijo Glasbene šole, ki je bila ustanovljena na predlog KKZ leta 1977. Po začetnih nesporazumih kot skupen projekt obeh kulturnih central se je hitro razvila v pravo uspešnico in je kot samostojna ustanova glasbeno izobraževala do največ 700 mladih instrumentalistov, pa tudi zborovodij. Leta 2015 je Slovenska glasbena šola postala 28. Glasbena šola dežele Koroške, kar ji je odvzelo finančne skrbi, žal pa tudi znižalo število učnih enot in učencev.

Ves čas smo tudi skrbeli in skrbimo za izobraževanje vodij otroških in mladinskih zborov, kar je seveda zelo zahtevno delo.  Od začetka osemdesetih let naprej smo prirejali seminarje, ki sta jih na začetku vodila Ida Virt in Janez Bitenc,  pozneje vrsta odličnih strokovnjakov iz Slovenije, pa tudi domačih učiteljev (prof. Jožko Kovačič idr.). Skrbeli pa smo tudi za to, do so se mladi pevci lahko predstavili publiki na tako imenovanih Srečanjih otroških in mladinskih zborov. Prvo tako srečanje se je odvijalo že leta 1979 v Št. Jakobu, kar kmalu pa je postalo zanimanje tako veliko, da smo od leta 1984 Srečanje mladinskih zborov delili na dve prireditvi, eno za Podjuno, eno za zgornje kraje. Vsako leto na teh srečanjih sodeluje okrog 20 skupin z nekaj sto navdušenimi pevčki in seveda množico navdušenih poslušalcev. 

Druga pobuda za gojitev petja od mladih let naprej je bilo in je družinsko petje, projekt, ki se je začel leta 1981 na Radišah. Sledile so prireditve v Globasnici, Št. Jakobu, na Ziljski Bistrici in leta 1985 pri Cingelcu na Trati, kjer so prvič nastopili Smrtnikovi bratje. To srečanje je za nekaj let zamrlo, vendar smo ga leta 2010 prav pri Cingelcu spet poživili, leto kasneje je bilo v Dobrli vasi, leta 2012 na Ziljski Bistrici, leta 2014 pa v Železni Kapli. Po desetih letih so družine leta 2024 spet zapele v Ločah.

Brez dvoma zanimiv projekt, ki pa je žal le kratko živel, je bilo srečanje vižarjev, prvič prirejeno leta 1981 v Selah pod Mažijevo lipo, kamor je prišlo neverjetnih 2.000 obiskovalcev.

Mnogo pevskih dosežkov se je po zaslugi KKZ ohranilo tudi na kasetah in pozneje na zgoščenkah. Prva kaseta kakega koroškega slovenskega zbora sploh je bila Pesem Koroške, ki jo je posnel Moški pevski zbor Kočna iz Sveč leta 1979. Sledile so številne druge kasete, npr. Moj dragi dom z otroškim zborom iz Št. Jakoba, Ob zvokih tamburic z ansamblom iz Loč in Pojmo s ptički s pesmimi Lenčke Kupper. Novo kvaliteto so dosegli nekateri nosilci zvoka KKZ, ki so nastajali v teku let, da bojo omenjeni le najpomembnejši: Eno pesem hočmo peti, zbirka koroških koledniških pesmi, ki jo je izbral in uredil Lajko Milisavljevič, Meni pa si dal srce, dvojna zgoščenka v spomin Francetu Ciganu ob stoletnici njegovega rojstva, ki jo je pripravil Jožko Kovačič, Zvezdni utrinki s pesmicami Lenčke Kupper, Samospevi Franceta Cigana in Antona Nageleta, ki jih pojeta Bernarda in Marko Fink ob spremljavi Nataše Valant, ter Pokrajina pesmi, kjer Bernarda Fink interpretira samospeve Janeza Gregoriča ob kitarski spremljavi skladatelja. Ko pa so posamezna društva sama začela producirati svoje kasete in zgoščenke, jim je KKZ vsestransko pomagala.

KKZ si že od nekdaj prizadeva za razširitev glasbene ponudbe. To skušamo doseči s koncerti klasične glasbe, ki jih prirejamo v čudoviti Dvorani fresk vetrinjskega samostana ali svojčas v dvorani Modestovega doma, v zadnjem času v obnovljeni Tischlerjevi dvorani Mohorjeve. Nekaj let  redni in zelo priljubljeni so bili tudi obiski opernih predstav in simfoničnih koncertov v Ljubljani, bolj redko v Mariboru.

ProduktbeschreiLjubiteljsko gledališče je seveda od vsega začetka poleg zborovskega petja sodilo med glavne naloge prosvetnih društev. Ni bilo krajevnega društva, kjer ne bi uprizorili vsaj ene igre v vsaki sezoni. To se je v zadnjih desetletjih bistveno spremenilo. Odraslih igralskih skupin je vedno manj, in kljub temu je gledališka dejavnost živa in kakovostna kot verjetno še nikoli prej. Zasluge za to ima brez dvoma KKZ, ki je sredi 70-ih let sistematsko začela pospeševati in gojiti mladinsko gledališče in lutkarstvo. Ko je leta 1974 gostovalo mariborsko Lutkovno gledališče na Koroškem in navdušilo stare in mlade gledalce, je tajnik Nužej Tolmajer z veseljem sprejel ponudbo Mariborčanov za pomoč pri ustanovitvi lastne lutkovne skupine. Prvo predstavo, Koziko Liziko, je leto kasneje režiral Tine Varl, ki je dolga leta bil, danes je še njegova žena Breda Varl  eden izmed glavnih mentorjev našega gledališkega dogajanja. Istega leta je KKZ priredila prvo gledališko delavnico v Izoli in v priprave je bil vpleten tudi strokovni referent za gledališko dejavnost Franci Končan. Vsem trem je bila kot skromen znak hvaležnosti leta 2003 podeljena Tischlerjeva nagrada. Gledališki delavnici se je kmalu pridružil na novo oživljeni Oder mladje in lutkovna skupina iz Šmihela (1979), v naslednjih letih pa še lutkovna in gledališka skupina dunajskih študentov in mladinska gledališka skupina KPD Planina iz Sel.  Leta 1986 je našla gledališka delavnica v Fiesi idealne delovne pogoje, se pa je morala zaradi prezidave hotelskega kompleksa leta 2006 preseliti v Ankaran. Tam se v dveh tedenskih seminarjih na novo sezono pripravlja vsako leto okoli 20 skupin z medtem nad 200 mladimi udeleženci, nakar v jesenskih mesecih sledi lepo število lutkovnih in gledaliških premier. Izredna centra lutkarstva sta se razvila v Šmihelu in v celovškem kulturnem društvu, pojavili pa so se lutkarji v zadnjem času tudi na Ziljski Bistrici, v Žvabeku, Dobrli vasi in Št. Primožu. Vsebinsko, organizacijsko in koordinacijsko ima seveda KKZ gledališko delavnico docela na skrbi, že več let pa v svojo skrb sprejme tudi nekaj skupin iz društev Slovenske prosvetne zveze, ki za to prevzame del stroškov. Za dvajsetletnico mladinskega gledališkega in lutkovnega ustvarjanja na Koroškem je KKZ leta 1994 v režiji Tineta Varla uprizorila lutkovno-gledališko igro Sonček, kje si z glasbo, s petjem in plesom Marjana Pungartnika, jo mdr. štirikrat izvajala v celovškem Mestnem gledališču, z gostovanji vred pred 6.000 otroki. Ob 25-letnici je nastala predstava „Zaklad čarovnice Jezibabe“ (režija Tine Varl), ob 30-letnici lutkovnega in mladinskega gledališkega delovanja pri KKZ  je leta 2005 nastala jubilejna predstava „Mojca Pokrajculja“ (režija Breda Varl), ob 35-letnem jubileju pa predstava „Črke“ (režija Alenka Hain). Ob 40-letnici Lutke mladje so lutkarice  KDZ naštudirale predstavo  „Ure kralja Mina“ (režija Richard Grilc), ob 50-letnici pa je skupina Lutke mladje postavila na oder jubilejno predstavo „Mrličožerec“ (režija Ana Grilc).
Od leta 1978 naprej prireja KKZ srečanja mladinskih gledaliških skupin. Iz skromnih začetkov se je v teku let, seveda po zaslugi gledališke delavnice, razvila prava revija mladinskih gledaliških in lutkovnih predstav v raznih dvoranah v Celovcu. Teh je vsako leto med dvanajst in petnajst in niso le dobra priložnost, da jih obiščejo šolarji iz cele južne Koroške, temveč tudi prijatelji, s katerimi so se skupaj pripravljali na seminarju v Ankaranu. Od leta 2012 se srečanje imenuje Tribuna.bung

Ko smo leta 1987 obhajali 25-letnico gledališkega praznika v celovškem Mestnem gledališču, smo začeli s poživitvijo Drabosnjakovih glavnih del. Dr. Herta Maurer- Lausegger je priredila besedilo, Franci Končan pa je kot prvo delo režiral Pastirsko igro. Nastopili so igralci iz Roža in z Gur, za glasbeni del pa je skrbel MePZ „Rož“  skupaj s cerkvenimi pevci iz Št. Ilja pod vodstvom Lajka Milisavljeviča. Poleg dveh predstav v farni cerkvi v Št. Ilju in ene v Št. Primožu so igralci gostovali tudi v Mariboru in v Ljubljani. Leta 1990 je sledil Pasijon na prostem pred Drabosnjakovim domom v Zgornji vasi nad Kostanjami in končno leta 1993 še Komedija od zgubleniga sina s tremi prireditvami v farni dvorani v Št. Jakobu in ponovitvami v Šmihelu (trikrat), Mariboru, Selah in Mengšu. Ob priliki teh uprizoritev je KKZ izdala od dr. Herte Maurer-Lausegger znanstveno obdelane rokopise Andreja Šusterja Drabosnjaka.

Leta 2012 je skupina igralcev iz raznih koroških gledaliških skupin v režiji Marjana Štikra uprizorila predstavo „Za narodov blagor“ Ivana Cankarja.

Proti koncu sedemdesetih let se je podala KKZ na publicistično področje. Ob 70-letnici ustanovitve Slovenske Krščansko-socialne zveze za Koroško je izdala knjigo Setev in žetev z izredno bogatim dokumentarnim delom in aktualnimi poročili najbolj delavnih včlanjenih društev. Kmalu zatem je pripravila KKZ ponatis znamenite Scheiniggove zbirke Narodne pesni koroških Slovencev in tri knjige Kulturne in cerkvene zgodovine Stephana Singerja. Nov zagon je dobila publicistika v osemdesetih letih, potem ko je tajnik navezal stike z izvrstnimi strokovnjaki iz Slovenije. Marija Makarovič je pripravila monografijo Sele in Selani. Zatem pa še Osem stoletij Vogrč in Dobrla vas in okolica. Paralelno k temu je raziskovala in z Jano Dolenc publicistično dokumentirala slovensko ljudsko nošo pri Zilji, v Rožu in Podjuni. Leta 1993 je kot urednica in glavna avtorica pripravila prvo knjigo edinstvene serije Tako smo živeli, ki jo je zaključila leta 2004 z dvanajsto knjigo in skupaj 142 življenjskimi pripovedmi koroških rojakinj in rojakov. 26 teh življenjepisov je s snemalcem Ivanom Klaričem posnela na videofilme. Tudi vrsto monografij pomembnih osebnosti naše polpretekle zgodovine je napisala oz. uredila Marija Makarovič: Lovro Kaselj, Tomaž Holmar, Milka Hartman, Brata Srienc. Življenje in delo Antona Nageleta in Pavleta Kernjaka je z neverjetno akribijo obdelala Jasna Novak Nemec, o Vinku Zaletelu je pisala Maja Logar, o Vinku Poljancu pa Milan Dolgan. Kar dve knjigi je KKZ posvetila Francetu Ciganu: Dokumentacijo spominskega dne v Tinjah leta 2001 in zbirko poljudno-strokovnih razprav o slovenski koroški ljudski pesmi (Jožko Kovačič). Majda in Peter Fister sta raziskovala v sodelovanju s KKZ arhitekturo na narodnostno mešanem ozemlju južne Koroške. Knjiga, ki je izšla pri Mohorjevi z naslovom Ta hiša je moja, pa vendar moja ni, je dobila v nemški verziji naslov Erlebte Architektur in Südkärnten. Oba avtorja sta uredila tudi zbornik o Pavletu Zablatniku, bivšem predsedniku KKZ, ki pa ga je izdal Narodopisni inštitut Urban Jarnik leta 2004. Vedno znova izide kak jubilejni zbornik, npr. ob okroglih obletnicah Gledališke delavnice ali Tednov mladih umetnikov na Rebrci. Posebej dragocen je tudi zbornik, ki ga KKZ izda vsaka tri leta ob občnem zboru in kjer so poleg zanimivih prispevkov dokumentirane vse prireditve osrednje organizacije in včlanjenih društev. Za redni kontakt z društvi ter za informacijo prijateljev in javnih občil je od leta 1999 do 2020 skrbel Bilten kkz, ki  je izhajal vsake tri mesece.

Tudi film je postal za KKZ medijska dejavnost, ki se ji je treba posvetiti. Na osnovi kulturno-zgodovinskega turističnega vodnika Po koroških poteh, ki ga je napisal Janko Zerzer,  je leta 2004 nastal v sodelovanju s filmskim podjetjem Artis v režiji avtorja knjige poldrugourni istoimenski film, kmalu zatem pa sta nastali v sodelovanju s filmskim podjetjem Dolinšek in z ORF-om otroška nanizanka Mihec in Maja in mladinska serija Nepozabno poletje. Da to ni bilo diletantsko početje, naj pove dejstvo, da je Mihca in Majo prevzela tudi ljubljanska televizija.

Obsežna je tudi vrsta glasbenih publikacij. Bertej Logar je leta 1988 začel s svojo serijo Vsaka vas ima svoj glas, osmi snopič pa je bil leta 1996 posvečen Vogrčam. V teku let se je nabrala kar lepa vrsta notnih zbirk naših skladateljev: Janez Petjak, Milka Hartman, Lenčka Kupper, Silvo Mihelič, Anton Nagele, Pavle Kernjak, Jože Ropitz, Edi Oraže in celotni opus Franceta Cigana v 14 delih (Jožko Kovačič). Trije zvezki pa so pod naslovom Sen o vrnitvi posvečeni slovenskim skladateljem na tujem, torej v emigraciji, ki jih Slovenija dolgo časa ni vzela na znanje, pa so bili zelo plodoviti.  Zbirko je priredil Edo Škulj. Zbirke rožanskih ljudskih pesmi v treh knjigah za mešane, moške, ženske, dekliške in mladinske zbore je med leti 2006 in 2012 uredil Mitja Gobec. Leta 1996 je KKZ ponatisnila imenitno Ciganovo zbirko iz povojnega taborišča v Spittalu Slovenske narodne pesmi. Ob podelitvi Tischlerjeve nagrade Mariji Makarovič je KKZ leta 2001 izdala njeno zbirko otroških pesmi „Vija vaja,  bučijaja“, ki jih je uglasbil njen sin Gorazd. Leta 2007 pa je izšla zbirka otroških pesmi Sijaj, sijaj, sončece. S to zbirko smo hoteli olajšati staršem petje z otroki po možnosti še pred vstopom v šolo in s tem zavestno gojitev materinskega jezika.

Skrb za ohranitev in sploh preživetje naše domače govorice pa je seveda pri kulturnem delu osnova vsega delovanja in je vedno stala v ospredju. V ta namen je KKZ uredila leta 1986 referat za jezik. Tri leta pozneje je „iniciativna skupina“ ustanovila akcijo „Slovenščina, moj jezik“, ki je od vsega začetka imela popolno podporo in organizacijsko zaledje v KKZ in si je zastavila cilj, da s sodobnimi, mladini primernimi sredstvi opozarja na vprašanja jezika in razvija oblike nove „slovenske samozavesti“. Pripravila je priponke, nalepke, lepake ipd. in na mejnih prehodih delila letake, v katerih je obiskovalce iz Slovenije opozarjala na dejstvo, da se tudi na Koroškem govori slovensko. Mladi so izdajali časopis Klešče, delili nagrade, organizirali velik Mladinski kulturni festival z okroglo mizo s slovenskimi politiki, diskusijo z deželnim glavarjem Haiderjem, in gledališkimi predstavami. Akcijo so mdr. predstavili tudi v Trstu, Ljubljani, Torontu in Argentini. Žal je bil tudi ta izredno potrebni in perspektivni projekt le kratkoživ.

Medtem se je jezikovna situacija med mladimi na južnem Koroškem še zaostrila in šolski nadzornik dr. Teodor Domej je na kulturnem prazniku leta 2010 opozoril na zastrašujoče dejstvo, da je v zadnjih letih med k dvojezičnemu pouku prijavljenimi prvošolci le še petina(!) takih z normalnim znanjem domačega jezika. Ta informacija je marsikoga tako vznemirila, da je začel razmišljati o protistrategiji. Pri KKZ se je rodila zamisel o koncentrirani kampanji za družinski jezik. Projekt Slovenščina v družini je bil predstavljen konec septembra 2010 na celovški univerzi v okviru dolge noči jezikov. Dolgoročno koncipirana akcija se je začela s podpornimi izjavami prominentnih in visoko kompetentnih osebnosti, ki smo jih objavljali v Novicah, Nedelji in občinskih listih, propagandni material v različnih oblikah, npr. plakatih, letakih, nalepkah, redni apeli v radiu in na televiziji, zgoščenke narečnih pravljic in pred vsem tudi poziv na zboljšanje ugleda naših koroških narečij.

Tisti šolski mladini, ki je potrebna dopolnitve jezikovne kompetence, so bile namenjene Jezikovne počitnice. Od leta 1989 do 2017 jih je KKZ prirejala skupaj z Osnovno šolo Grm v Novem mestu, kjer so imeli otroci od 11. do 15. leta - teh je bilo vsako leto blizu 40 – nekaj ur pouka, so se športno udejstvovali, hodili na izlete, najpomembnejše pa je to, da so živeli v družinah z vrstniki enake starosti in po možnosti podobnimi interesi, tako da so doživljali slovenski jezik nekaj tednov kot samoumevno komunikacijsko sredstvo in se ga igraje učili ves čas.

Največ mladih pa se vsako leto zbere sredi počitnic na Rebrci na Tednu mladih umetnikov. Teh je kar dva tedna po vrsti vsega skupaj kakih 120, starih med 6. in 12. letom.  Med tednom rišejo, slikajo, pojejo, plešejo, oblikujejo, konec tedna pa razveseljujejo starše in prijatelje z nastopom, ki je vedno vsebinsko zaokrožen in brezhibno naštudiran. Že od leta 1981 naprej prireja to uspešnico KKZ skupaj z mladinskim centrom na Rebrci in Katoliško otroško mladino.