V ponedeljek, 4.5. 2026 sta se Krščanska kulturna zveza in Slovensko narodopisni inštitut Urban Jarnik po novi železniški progi skozi Golico podali na pot iz Celovca v Gradec.

V štajerski prestolnici nas je sprejel Simon Ošlak-Gerasimov (avtor knjige Slovenski Gradec) in se z nami sprehajal skozi mesto po sledeh slovenskih sledov, ki so po svoje zaznamovali mesto in okolico. Po obisku stare univerze, kjer je na pročelju dvojezična tabla v spomin prve katedre za slovenski jezik iz leta 1811, smo se podali na znameniti grajski grič, od koder smo se razgledovali po predelih mesta.

Za kosilo smo bili zmenjeni v restavraciji »Die Scherbe«, ki jo vodi Korošec Tomaž Moschitz.

Od tam smo se podali k slovenski čitalnici, potem naprej po mestu na odličen sladoled v centru mesta. Od tam nas je pot vodila v Klub koroških slovenskih študentk in študentov v Gradcu, kjer nas je sprejela predsednica Julija Rezar z odborniki in člani društva. Tam smo si ogledali klubske prostore in prisluhnili klubašem, ki so nam pripovedovali o svojem delovanju, o izzivih, ki jih spremljajo in o uspehih, s katerimi sooblikujejo podobo mesta in okolice.

Po prijetnem klepetu smo se ponovno podali do vlaka, ki nas je varno in hitro pripeljal nazaj v Celovec. S to hitro povezavo sta se Celovec in Gradec nedvomno zbližala in obetaven je tudi dnevni obisk v štajerski prestolnici, saj so tudi tam doma prijetni ljudje in povezava med Koroško in Štajersko s pogledom v skupno zgodovino postaja še tesnejša.

V 75. letu starosti nas je, prav na svoj rojstni dan, zapustil Tomaž Faganel – ugleden muzikolog, dirigent, urednik in pedagog, predvsem pa človek, ki je slovensko zborovsko glasbo poznal in čutil do njene najgloblje biti.

Posebno poglavje njegovega življenja je bila Koroška. Kot dolgoletni strokovni sodelavec Krščanske kulturne zveze v Celovcu je bil tihi mentor koroškim zborovodjem in pevcem. Trdno je verjel, da je slovenska pesem na Koroškem več kot le glasba – je bit naroda in temelj njegove identitete. Kot vrhunski strokovnjak je s KKZ tesno sodeloval pri izdajanju glasbenih zbirk in monografij koroških skladateljev, med katerimi izstopa njegovo uredniško delo nad opusom Egija Gašperšiča z naslovom Kaj vam pa jaz povem.

Njegova predanost lepoti tona in harmoniji je bila leta 2024 okronana z zlato plaketo JSKD za življenjsko delo, kar je bilo le skromno priznanje za desetletja njegovega neutrudnega snovanja.

Tomaž Faganel je utihnil, a njegova »notna črtala« ostajajo trajno vpisana v slovenski kulturni prostor. Ohranili ga bomo v spominu kot modreca, ki je znal prisluhniti tišini med notami in v njej prepoznati dušo naroda.

Družinsko petje na Radišah: Pesem, ki povezuje generacije 

V nedeljo, 26. aprila 2026, je Kulturni dom na Radišah gostil tradicionalno prireditev Družinsko petje 2026, ki jo je organizirala Krščanska kulturna zveza (KKZ) v sodelovanju z domačim Slovenskim prosvetnim društvom (SPD) Radiše. 

Pevski praznik v družinskem krogu
Na odru so se zvrstile družina Wrulich iz Radiš, Boštjančič Niko in Simon iz Bilčovsa, družina Repenšek iz Mozirij, “družina” SPD Radiše in skupina Sanje iz Suhe Nastopajoči so številnemu občinstvu zapeli slovenske ljudske in umetne pesmi ter dokazali, da je slovenska pesem v družinskem krogu na Koroškem še kako živa in se uspešno prenaša na mlajše rodove. Prireditev sta na izjemno prikupen način povezovala Brina Kušej in predsednik SPD Radiše Aleksander Tolmaier.

Franci Končan zapušča neizbrisen pečat v kulturnem življenju Slovencev na avstrijskem Koroškem. Njegov opus je branik slovenske besede na Koroškem. Bil je dolgoletni mentor številnim generacijam koroških gledališčnikov. Igralce ni učil le odrske besede in giba, temveč tudi ponosa na slovenska narečja, slovensko besedo in kulturo.

Bil je pionir mladinskega gledališča na južnem Koroškem. Prvo sodelovanje se je pričelo leta 1978 z mladimi v okviru Koroške dijaške zveze. To je bil prelomen trenutek, ki je postavil temelje za sodobno mladinsko gledališče na Koroškem in spodbudil ustanovitev Mladinske gledališke skupine Koroške dijaške zveze.

Desetletja dolgo je deloval kot režiser in kot strokovni svetovalec za najrazličnejše gledališke dejavnosti pri Krščanski kulturni zvezi. Bil je povezan s številnimi kulturnimi društvi na podeželju, še posebej z ljubiteljskimi gledališčniki. V svojem več kot štiridesetletnem delovanju je režiral več kot 80 gledaliških predstav.

Zelo se je razveselil ponovne obuditve ljudskih iger v rožanskem narečju in režiral tri Drabosnjakove igre: Pastirska igra (1987), Pasijon (1990) in Igra o izgubljenem sinu (1993).

Uprizoritve na prostem v Vogrčah predstavljajo enega od vrhuncev umetniškega delovanja Francija Končana, saj je s tem krajem ustvaril tesno in plodno vez. Prav te postavitve so potrdile njegov sloves režiserja, ki ne ustvarja le gledališča, temveč gradi kulturni spomin naroda.

S svojimi odrskimi postavitvami je gostoval na številnih festivalih v Sloveniji in Avstriji. Za svoje delo je prejel več priznanj, med drugim je bil leta 2003 za vsestransko delo na področju odrskega ustvarjanja na avstrijskem Koroškem nagrajen s Tischlerjevo nagrado, ki jo KKZ in NSKS podeljujeta za zasluge za slovensko narodno skupnost na avstrijskem Koroškem. Leta 2010 mu je Republika Avstrija podelila zlati znak za zasluge.

Pogreb pokojnega bo v sredo 22. 4. 2026 ob 15.00 izpred poslovilne vežice v Horjulu. Žara bo na dan pogreba od 10.00 dalje v tamkajšnji poslovilni vežici.