Franci Končan zapušča neizbrisen pečat v kulturnem življenju Slovencev na avstrijskem Koroškem. Njegov opus je branik slovenske besede na Koroškem. Bil je dolgoletni mentor številnim generacijam koroških gledališčnikov. Igralce ni učil le odrske besede in giba, temveč tudi ponosa na slovenska narečja, slovensko besedo in kulturo.

Bil je pionir mladinskega gledališča na južnem Koroškem. Prvo sodelovanje se je pričelo leta 1978 z mladimi v okviru Koroške dijaške zveze. To je bil prelomen trenutek, ki je postavil temelje za sodobno mladinsko gledališče na Koroškem in spodbudil ustanovitev Mladinske gledališke skupine Koroške dijaške zveze.

Desetletja dolgo je deloval kot režiser in kot strokovni svetovalec za najrazličnejše gledališke dejavnosti pri Krščanski kulturni zvezi. Bil je povezan s številnimi kulturnimi društvi na podeželju, še posebej z ljubiteljskimi gledališčniki. V svojem več kot štiridesetletnem delovanju je režiral več kot 80 gledaliških predstav.

Zelo se je razveselil ponovne obuditve ljudskih iger v rožanskem narečju in režiral tri Drabosnjakove igre: Pastirska igra (1987), Pasijon (1990) in Igra o izgubljenem sinu (1993).

Uprizoritve na prostem v Vogrčah predstavljajo enega od vrhuncev umetniškega delovanja Francija Končana, saj je s tem krajem ustvaril tesno in plodno vez. Prav te postavitve so potrdile njegov sloves režiserja, ki ne ustvarja le gledališča, temveč gradi kulturni spomin naroda.

S svojimi odrskimi postavitvami je gostoval na številnih festivalih v Sloveniji in Avstriji. Za svoje delo je prejel več priznanj, med drugim je bil leta 2003 za vsestransko delo na področju odrskega ustvarjanja na avstrijskem Koroškem nagrajen s Tischlerjevo nagrado, ki jo KKZ in NSKS podeljujeta za zasluge za slovensko narodno skupnost na avstrijskem Koroškem. Leta 2010 mu je Republika Avstrija podelila zlati znak za zasluge.

Pogreb pokojnega bo v sredo 22. 4. 2026 ob 15.00 izpred poslovilne vežice v Horjulu. Žara bo na dan pogreba od 10.00 dalje v tamkajšnji poslovilni vežici.

Srečanje mladih pevk in pevcev ni le koncert, je praznik slovenske besede, pesmi in prijateljstva, ki povezuje naše doline – od Roža in Podjune do Zilje in Celovca.

Največja zmaga ni v prevladi nad drugimi, temveč v tihi moči ljubezni, ki zna odpustiti in darovati sebe. Mir ni le odsotnost vojne, ampak prisotnost ljubezni. Naj bo letošnja velika noč klic k spravi in sožitju med vsemi narodi.

V okviru 28. Koseških postnih večerov in letošnjih Koroških kulturnih dni v Ljubljani se je obetal prav poseben literarno-glasbeni večer. Ob 100-letnici smrti enega največjih slovenskih pesnikov, Srečka Kosovela, smo se v petek, 27. marca 2026, ob 19. uri v župnijski cerkvi Ljubljana-Koseze poklonili njegovi neuničljivi zapuščini.

Večer z naslovom »Srečko in jaz« ni zgolj klasična recitacija, temveč globok oseben dialog z vizionarjem s Krasa. Projekt je nastal na pobudo Janka Krištofa, ki je s svojo interpretacijo oživil Kosovelove verze. Ti kljub stoletni razdalji ostajajo srhljivo aktualni, saj neposredno nagovarjajo sodobnega človeka, njegovo stisko, upanje in etično držo.

Glasba in beseda v harmoniji

Da so pesnikove besede še močneje zazvenele v prostoru koseške cerkve, je večer bil obogaten z glasbenimi vložki. Na klavirju je recitatorja spremljala Ana Tijssen, ki je s skrbno izbranimi melodijami dopolnila pesnikovo duhovno krajino.